Invazija na Mars

V zgodovini človeštva se še ni zgodilo, da bi proti kakšnemu nebesnemu telesu potovale tri vesoljske misije hkrati. Niti proti Luni ne, kaj šele globlje v vesolje. No, zdaj letijo proti Marsu odprave Združenih arabskih emiratov, Kitajske in ZDA. Kar je razumljivo; Mars je ta čas sorazmerno blizu, "le" sto milijonov kilometrov nas loči. Razdalja je seveda gromozanska, zgolj za primerjavo: do Lune je v povprečju okoli 384 tisoč kilometrov.
Zdi se, da so vesoljske ekspedicije edina stvar, ki se je epidemija novega koronavirusa še ni dotaknila. Vse tri izstrelitve so uspele v prvem poskusu, četudi kitajsko in ameriško najtežji del naloge, pristanek na rdečem planetu, čez približno pol leta še čaka. Toda tudi raziskovanje vesolja se bo zaradi krize na Zemlji v prihodnjih letih verjetno upočasnilo. Preprosto, manj bo denarja. Padec ameriškega BDP za skoraj tretjino v drugem četrtletju letošnjega leta se bo nedvomno odražal na vesoljskih programih, pa naj bo v Beli hiši Donald Trump ali Joe Biden.
Toda zanimanje za vesolje ne bo usahnilo. Znanstveni vidik je le eden od mnogih interesov, ki jih svetovne sile vidijo zunaj naše stratosfere. Generali vidijo predvsem vojaškega; že od Reaganovega programa Vojna zvezd vsaj ZDA in sedanja Rusija, nekdaj Sovjetska zveza, vidijo vesolje kot novo bojišče. Kdor ga bo prvi osvojil, bo vojaško nadziral ves svet.
Potem so tu čisto poslovni interesi. V vesolju je ogromno rudnin, ki so na Zemlji redke, a zelo zaželene, potrebne in predvsem neznansko drage. Zato ne čudijo prvi pristanki na premikajočih se vesoljskih objektih; evropska vesoljska sonda Rosetta je leta 2014 kot prva pristala na kometu, japonska sonda Hayabusa pa predlani na asteroidu. Obe sta zavrtali pod površje in japonska naj bi se z vzorci decembra letos vrnila na Zemljo. Kdor bo osvajal asteroide in komete, bo nadziral svetovno gospodarstvo.
In zadnji vidik - gre za prestiž. Amerika in Rusija že več kot sedem desetletij tekmujeta, kateri bo uspel večji podvig v vesolju. Nesporna zmagovalka večne vesoljske tekme je ta čas Amerika, saj so le njeni astronavti doslej stopili na Luno. Sta pa vesoljski velesili vsaj zakopali bojno sekiro in Mednarodna vesoljska postaja (Mir) je produkt dobrega sodelovanja po koncu hladne vojne.
Trenutno sta pred človeštvom dva sila ambiciozna projekta: ponovni pristanek plovila s človeško posadko na Luni, ki ga ZDA optimistično načrtujejo za leto 2024, in vzpostavitev stalne misije na tem Zemljinem satelitu štiri leta kasneje. Ta naj bi služila kot odskočišče za človeško misijo na Mars. Podobne, četudi za odtenek manj ambiciozne načrte ima tudi Kitajska, verjetno pa se jim niso odrekli niti v ruski vesoljski agenciji Roskozmos.
Toda najprej moramo rešiti probleme na Zemlji. Covid-19 je med nas udaril kot komet in posledice so podobne. Vesolje lahko še počaka.