Kolumna Marka Crnkoviča: Srečnega pa zdravega vam želi NPM (prej pa že Pahor, Türk, Drnovšek, Kučan)

V Sloveniji obstaja ta nenavadna navada, da predsednik ali predsednica države konec decembra nagovorita državljane z novoletno poslanico. To je tradicija, ki se je dotični dosledno držijo. Lepo in potrebno se jim zdi, da nam na ozadju preizkušenj, ki smo jih že dali skozi ali nas še čakajo, namenijo nekaj spodbudnih besed.

V čem je smisel tega navidez neškodljivega, vendar bizarnega in smešnega običaja?

Jeremy Bartunek in Shutterstock

Naj takoj pripomnim: z nekaj guglanja sem na internetu za minula nova leta hitro našel vsaj eno ali več posnetih ali pretipkanih Pahorjevih, Türkovih, Drnovškovih in Kučanovih poslanic. Raziskovalno novinarstvo in medijska forenzika gor ali dol, nisem jih šel ravno študiozno primerjat. Ampak toliko, da veste. Da ne bo kdo mislil, da se aktualistično krivično spravljam na NPM. In ja, priznam: še sam ne vem, zakaj sem bil ravno letos na to sploh pozoren.

Skratka: to sredo zvečer, 27. decembra 2023, nas je po Televiziji Slovenija nagovorila Nataša Pirc Musar. Njena novoletna poslanica je z uvodnim glasbenim avizom vred trajala dobre tri minute, obsegala pa je 375 besed.

Glasbo sem pošazamal. Izkazalo se je, da je neznani umetniški direktor opremil začetek predsedničine poslanice z nekajsekundnim odlomkom iz komada Ave Maria nekega kiči-kiči elevator muzak pianista po imenu Jeremy Bartunek.

Pa kje to najdejo?! No, verjetno je to glasbeni ekvivalent Shutterstock fotografijam, ki so jih v časih Igorja Pirkoviča projicirali na državnih proslavah ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu.

"Leto, ki se poslavlja"

Treba je priznati, da je predsednica slovnično in funkcionalno pismena in retorično še kar spretna. S to pripombo, seveda, da v stilu šolskih spisov ali esejev zlate maturantke ali vsaj pridne odličnjakinje iz devetega razreda. Vsebinsko pravilo novoletnih poslanic je napetost med pesimizmom in optimizmom. Ni nam (bilo) lahko, ampak bomo že zmogli. Ker smo Slovenci, ki v srcu dobro mislimo, in ker se narodu s štirimi milijoni pridnih rok ni treba bati za prihodnost.

Zato je NPM - kar zadeva kliše "leta, ki se poslavlja" - poudarila solidarnost, ki se je letos izrazila med poplavami. Tudi poslanico sámo je zaključila z besedami: "Srečno, prelepa, solidarna Slovenija." Kar je v primerjavi s standardnim zaključkom njenega predhodnika - ki je na koncu vedno rekel samo: "Srečno, Slovenija!" brez kvalifikatorjev - zagotovo napredek.

Je rekla: "Voda je odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Tudi človeško življenje. Ni pa odnesla človečnosti, dobrote in solidarnosti." Iz tega pa je potem izpeljala literarno ne preveč posrečeno metaforo "še mogočnejših in trdnejših vej, ki so se dotaknile vsakega izmed nas". Namreč vej človečnosti, dobrote in solidarnosti.

Se nas besede dotaknejo?

Da ne bom samo kritiziral, naj pohvalim predsedničino (ali morda ghostwriterkino) spretnost, s katero zna v relativno kratek tekst vplesti vse, kar politik mora omeniti: članstvo v Varnostnem svetu, bližajočo se dvajseto obletnico članstva v EU in Natu, pa seveda Gazo - "tako žrtve izraelskega napada kot tudi talcev in žrtev Hamasa", da ne bo pomote -, Ukrajino in "vse kraje, kjer potekajo oboroženi spopadi". In vse to na ozadju Prešernovih himničnih verzov ("da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan") in prizadevanja za mir na svetu.

Ni mačji kašelj vse to stlačiti v triminutni (na)govor pred, upam, da naravno, seveda ekološko posekano jelko z recikliranimi okraski.

Pa vendar se je treba vprašati: kakšen je resnični učinek novoletne poslanice na državljanke in državljane? Ali to sploh vidimo, slišimo, zaznamo? Se nas besede dotaknejo?

Sezonski kič

Po mojem ne. Novoletne poslanice se držijo pravila, da mainstream politik v protokolarnem kontekstu ne sme povedati nič izvenserijskega, kar komurkoli ne bi bilo všeč ali bi celo koga razburilo.

Novoletne poslanice so nekaj podobnega kot božične glasbene uspešnice. To je sezonski kič brez barve, vonja in okusa, ki ga nihče več ne prebavlja - ali hvala bogu niti ne konzumira -, vrtijo oziroma predvajajo pa ga kljub temu vsako leto. Edina razlika med enimi in drugimi je v tem, da predsedniške poslanice nikoli, niti na začetku, niso bile všečne uspešnice. Vedno so nam šle pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Gre za načeloma prijazen in priljuden, vendar patetičen in pokroviteljski politični običaj, od katerega ni druge koristi, kot da nas nekako tako kot Mariah Carey spomni, da se bliža konec leta in da bomo že nekako zmogli. Tudi če ne bomo.