(KOMENTAR) Balijski trikotnik

Vrh voditeljev najmočnejših svetovnih gospodarstev na Baliju je potrdil, kar je že dolgo znano. Svet je znova bipolaren, nekdanje (so)razmerje moči v trikotniku Washington-Peking-Moskva se je zreduciralo na odnose med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Ruska federacija pač ni več prvorazredna svetovna velesila, po agresiji na Ukrajino je padla v politično osamo, kar nenazadnje dokazuje tudi odsotnost ruskega predsednika Vladimirja Putina. Na Baliju ga ni zato, ker bi si tako sam želel, temveč zato, ker so tako zahtevali nekateri svetovni voditelji.

Duh Rusije, ki jo je zastopal sprejemljivejši zunanji minister Sergej Lavrov, je bil seveda vseskozi prisoten, zlasti v soglasnih pozivih h koncu vojne v Ukrajini. A pri takih pričakovanih sklepnih izjavah so pomembne nianse - in tu nastopi kitajski predsednik Xi Jinping. Da je posvaril pred izkoriščanjem hrane in energije kot orožja, je mogoče povsem jasno razumeti kot posredno kritiko Rusije, kot tudi tisto dan prej, ko je v družbi z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom posvaril pred uporabo jedrskega orožja. Tudi to je letelo na Rusijo, ki svoj jedrski arzenal omeni vsakokrat, ko ji na fronti ali v svetu ne gre vse po načrtih.

Seveda so odnosi med uradnim Washingtonom in Pekingom vse prej kot idilični. Kitajska, ki naj bi že v nekaj letih prehitela ZDA gospodarsko, najkasneje do leta 2050 pa tudi vojaško, ima v eri vodenja Xi Jinpinga, ki si je na oktobrskem kongresu komunistične partije zagotovil praktično dosmrtni mandat, zelo jasno začrtane prioritete. In visoko pri vrhu, če ne na njem, je vrnitev Tajvana pod kitajsko oblast in upravo. Zlepa ali zgrda. Da sorazmeroma zlepa, kot je bilo pred tremi desetletji v primeru vrnitve Hongkonga izpod britanske oblasti, ne bo šlo, je jasno. Otoška država s 24 milijoni prebivalcev, kakih 400 kilometrov oddaljena od celinske Kitajske, se ne glede na to, kdo je na oblasti v Tajpehu, Pekingu ali Washingtonu, ne namerava podrediti politiki ene Kitajske. Ta vedno znova poudarja, da je Tajvan njen sestavni del, čemur - paradoksalno - na deklarativni ravni prikimavajo tudi v svetovnih prestolnicah, četudi potem na praktičnem nivoju podpirajo tajvansko neodvisnost.

Jasno je, da bi kitajska vojaška invazija na otok, o kateri se govori in se jo nakazuje z večjo ali manjšo intenzivnostjo, dobesedno terjala odgovor ZDA. Biden je že večkrat javno povedal, da bodo ZDA v primeru kitajske invazije branile Tajvan, četudi ni nikdar pojasnil, ali bi to pomenilo neposredni vstop v vojno ali le še bolj izdatno vojaško pomoč oblastem v Tajpehu, proti kateri bi bila ta, ki so jo ZDA dale Ukrajini, videti skoraj nedolžna. Zato je treba upati v iskrenost Xijevih besed, da Peking ne želi izzivati ZDA ali spreminjati obstoječega svetovnega reda. In tistih Bidnovih, da sta velesili odgovorni, da svetu pokažeta, da lahko obvladujeta razlike in preprečita, da bi tekmovalnost prerasla v konflikt. Kajti še ena kriza, podobna ali hujša od ukrajinske, bi svet vrgla s tečajev in pripeljala na rob armagedona. O katerem je Biden tudi že govoril.