(KOMENTAR) Inavguracija

Zdaj pa tako. Donald Trump je prisegel kot 47. predsednik ZDA. Že kot 45. je dokazal, da zna biti strašno nepredvidljiv. Glede na njegove nedavne izjave, naj gre za Panamski prekop, Grenlandijo, Kanado ali celo Mehiški zaliv, da niti ne omenjamo Bližnjega vzhoda, Ukrajine, Rusije in Kitajske ter Evropske unije, menda ves svet trepeta, kaj bo. 

Ampak je že tako, da se nobena župa ne poje tako vroča, kot se skuha. Ceremonialna inavguracija v Washingtonu se je v nasprotju z običajnim protokolom odvila v zaprtem prostoru. Kot da je - po domisleku kolega v Večeru - Grenlandija s prehudim mrazom na svoj način Trumpu čestitala ob prisegi. Toda tudi inavguracija je dokazala, da je miren prenos oblasti v ZDA (še) možen. Pred štirimi leti namreč zavoljo spodletelega puča, spodbujenega s Trumpovim kategoričnim nepriznavanjem volilnih izidov, ni bilo tako. Seveda se bo sedaj ves svet ukvarjal s Trumpovimi muhami. Med njimi so njegovi prvi predsedniški ukazi, med katerimi naj bili ukinitev pravice do azila, ukinitev pravice do državljanstva z rojstvom v ZDA, razglasitev izrednih razmer na ameriško-mehiški meji in nadaljevanje gradnje zidu na njej zavoljo ilegalnih migrantov. Pa še, na primer, da bo poslej vlada priznavala samo dva spola. Izvršni ukazi so pravno zavezujoče odredbe, za katere predsednik ne potrebuje odobritve kongresa. Toda marsikaterega se da kasneje izpodbijati na sodišču.

Je že tako, da je od vse te ihte mirno šlo mimo, kako se je Trumpov predhodnik Joe Biden poslovil od funkcije. Ne le, da je bil že lani pomilostil svojega sina Hunterja, preventivno je tako rekoč minuto pred slovesom pomilostil še nekaj drugih članov lastne družine: svoja brata Francisa in Jamesa, pa svakinjo Saro Jones in mlajšo sestro Valerie ter njenega moža Johna Owensa. Pred morebitnim pregonom je zaščitil tudi spornega imunologa Anthonya Faucija, ki je vodil ameriški boj zoper pandemijo, in upokojenega generala Marka Milleya, ki je Trumpa nekoč označil za fašista. Pardon je izrekel tudi vsem, ki so sodelovali v preiskavi nemirov na Kapitolu 6. januarja pred štirimi leti. Toliko o tem, koliko dosedanji predsednik zaupa ameriškemu neodvisnemu sodstvu, ki naj bi bilo eden od stebrov demokracije. Med vrsticami je s tem povedal, da je tudi sam sodeloval pri njeni razgradnji, kakor je, denimo, sodeloval tudi pri izraelskem genocidu v Gazi. 

Tako pač je, da je očitno demokracija tudi v ZDA v zatonu. To niti ni odvisno od tega, ali je v Beli hiši Biden ali Trump. Kot ugotavljajo kritiki, da tehnološki magnati - od tod Bidnova prepoved TikToka - vajeti prevzemajo v svoje roke. Elon Musk ob boku Trumpa je samo potrditev tega, da svet drvi v digitalni fevdalizem.

Ampak če smo tako doslej pesimistično opisovali, kaj se je z inavguracijo Trumpa primerilo ZDA in posledično vsemu svetu, naj bo tu še nekaj optimizma okoli te pravkar skuhane juhe. Trump, kakršen koli že je, vsaj nekako sluti, kaj je slabo za biznis. Slabe za biznis so vojne. Zato obstaja upanje, da jih nekaj konča, sploh pa, da ne prične novih. Slabe za biznis so tudi trgovinske vojne, s katerimi sicer grozi na vse strani. A če bo zaupal zdravemu razumu, kot razglaša, ga bo tudi tu hitro srečala pamet. Zategadelj ostaja nada, da je ameriška demokracija še dovolj žilava in se ji bo Trump vendarle moral vdati.