(KOMENTAR) Išče se razum

Carine, ki jih uvaja ameriški predsednik Donald Trump, niso novost. Uvajal jih je že v prvem mandatu od leta 2016 do 2020, napovedoval jih je med predvolilno kampanjo za drugi mandat. Carine so zanj populističen ukrep za hitro reševanje težav, v katerih se je v zadnjih letih znašlo ameriško gospodarstvo. So populistična tolažba za Američane, ki se jim je občutno zmanjšal življenjski standard.

Po podatkih portala Savings.com polovica ameriških staršev finančno podpira svoje odrasle otroke. Še pred nekaj leti je to bilo nepredstavljivo. V ZDA so otroci takoj, ko so odrasli, odšli od doma in pričakovali so lahko, da bodo živeli bolje kot njihovi starši. Zlasti po zadnji finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008, so se avtomobili, živila, zdravstvena oskrba, stanovanja močno podražili in Američani, zlasti mlajše generacije, si jih vse težje privoščijo. Posledično med ljudmi narašča nezadovoljstvo.

Tem vse bolj nezadovoljnim ljudem Donald Trump s carinami dopoveduje, da so za njihovo mizerijo krivi drugi, in jim obljublja vrnitev v stare čase. Obljublja jim, da se bo v industrijska središča, ki so zdaj mesta duhov, z vrnitvijo proizvodnje domov čarobno vrnil nekdanji sijaj. Ljudje bodo tam dobili službe, spet bo zacvetel srednji razred in s tem ZDA. Jasno je, da je to utopija.

Nič manj nerazumni niso žolčni odzivi na Trumpove carine v EU. Funkcionarska elita v Bruslju in politična elita v državah članicah sta povsem pozabili na 500-milijonski trg EU, ki so ga včasih čislali kot eno od glavnih prednosti združene Evrope. S svojimi odzivi niso nič manj kratkovidni in populistični kot Trump. Ker je že iz časa njegovega prvega mandata jasno, da njegove carine niso le grožnje, bi pričakovali, da bodo nanje pripravljeni. Ker niso, na vrat na nos grozijo z nepremišljenimi protiukrepi in strašijo ljudi s trgovinsko vojno. To je najslabši mogoč odziv in več kot jasen dokaz njihove nesposobnosti in kratkovidnosti. Lažje je napadati Trumpa kot priznati, da je gospodarska politika, ki jo vodijo v Bruslju, že lep čas zgrešena.

Ko finančni špekulanti še niso obvladovali svetovnega gospodarstva, se je v EU in tudi v ZDA izplačalo proizvajati prav vse. Domača industrijska proizvodnja, ki zagotavlja zaposlenim solidne plače, lastnikom podjetij pa solidne dobičke za razvoj, je osnova za močan srednji razred, ta pa za splošno blaginjo. Finančnih špekulantov to ne zanima, njihov edini cilj je čim večji dobiček. Na tej filozofiji temelji globalizacija, ki se je začela rušiti leta 2020 z epidemijo.

Tako kot globalizacija ni nastala čez noč, bo še nekaj let trajalo, da bo na njenih ruševinah nastal nov, pravičnejši gospodarski sistem. Če v Bruslju in državah članicah kmalu ne bo prevladal zdrav razum, bodo ljudje v EU njegove sadove spet lahko želi v okviru posameznih nacionalnih držav. EU bo za vzpostavitev tega novega sistema postala tako velika ovira, da se bo sesula na enak način, kot se od leta 2020 sesuva globalizacija. EU ne potrebuje žolčnih odzivov na Trumpove carine, ampak premišljene rešitve, katerih cilj bo blaginja državljanov, ne vedno višji dobički za finančne špekulante.