(KOMENTAR) Mariborski šport potrebuje pomoč lokalne skupnosti

Mariborski šport doživlja poraz za porazom, vse manj je podprt v lokalni skupnosti, temu primerni pa so tudi rezultati ekip, ki nastopajo na najvišji ravni.

Prejšnji konec tedna se košarkarjem Branika znova ni uspelo vrniti v drugo slovensko ligo, prvi rang za njih že dolgo ostaja nedosegljiv. Košarkarice so na zaključnem turnirju lige WABA 2 osvojile drugo mesto in vsaj malenkost popravile oceno sezone mariborske košarke. Hokejistke nadaljujejo serijsko osvajanje lovorik v sicer zelo okrnjeni konkurenci, hokejisti so hitro zaključili sezono, čeprav se njihovo vodstvo trudi popularizirati šport in dogodke v Ledni dvorani.

Kaj pa odbojka v Mariboru, dolga leta drugi najpomembnejši šport v mestu, takoj za nogometom? Oceno odbojkarske sezone obeh mariborskih klubov bomo lahko podali, ko bodo branikovke zaključile tekmovanja, vendar pa od najtrofejnejšega ženskega odbojkarskega kluba v državi ne gre pričakovati lovorike, saj proračun za ekipo ni več najvišji v ligi.

Z večjimi težavami, tako finančnimi kot kadrovskimi, se ukvarjajo v moškem odbojkarskem klubu. Moška odbojka je od lokalne skupnosti že dolgo časa zapostavljena, čeprav so jo entuziasti pred leti vrnili na sam slovenski vrh, ko je Sebastijanu Škorcu malodane presenetljivo do naslova uspelo pripeljati talentirano, mlado ekipo z veliko domačimi fanti, z golobradim Rokom Možičem na čelu.

Logično je bilo, da je slednji odšel v tujino. Manj prijetno pa je, da klub vsako leto zapuščajo novi in novi talentirani igralci, ki jim klubi v Sloveniji in tujini ponudijo več. Mladi športniki z nekaj izjemami pač ne bodo igrali le za štipendijo in dobro ime. Mariborski odbojkarji so ligaški del sezone zaključili v četrtfinalu in obstali tam, kjer so nazadnje pred sedmimi leti. Trener Škorc poudarja, da pomanjkanje denarja onemogoča uspešno konkurenčnost z drugimi ekipami v državi, klub pa da na zeleni veji držijo nekateri lokalni podjetniki, ki prispevajo, kolikor lahko, a to ni dovolj za preboj na vrh, kar polni dvorane.

Že večkrat smo poslušali, kako lokalna skupnost na čelu z mestno občino in javnimi podjetji, pa tudi državnimi v drugih mestih, predvsem v Ljubljani, svojim klubom pomaga z zajetnejšimi vložki. V Mariboru se morajo klubi zadovoljiti z drobtinicami, rezultate pa pridelajo s trudom zanesenjakov.

Boj za preživetje ni samo vprašanje posameznega kluba, v tem primeru celo najboljše ekipe v Mestni občini Maribor v lanskem letu, temveč celotnega mariborskega športa. Če se stvari ne bodo spremenile, bi mariborski šport lahko doživel še nadaljnji upad.

Ne nazadnje je dokaz tega, da klubi več ne morejo preživeti sami, tudi prva blagovna znamka mesta. NK Maribor je za preživetje moral v Ljudski vrt spustiti tujega vlagatelja oziroma nekoga, ki je pripravljen investirati v nekaj več, ne le stagnacijo.

Ko bo mestna politika v svojih pisarnah sprejemala uspešne lokalne športnike, naj ima v mislih, da se ti kalijo v telovadnicah domačih klubov. Tudi vprašanje infrastrukture in pogojev dela v športu je tema, ki jo velja načeti posebej. Ko se boste odpravili v tujino v podporo slovenskim športnikom, imejte v mislih, da so temelji njihovega uspeha v domačih mestih in vaseh. Pa tudi podpora javnosti in medijsko poročanje sta del sistema, ki ga ob financiranju športa moramo zagotoviti za nove zmage.