Nasilje v nobeni situaciji ni sprejemljiv način spopadanja z nesporazumi. Zato je prav, da napad na zdravstvene delavce postane kaznivo dejanje, kot predlagajo zdravniške in sestrske organizacije. Pravzaprav je presenetljivo, da še ni tako. Ljudje, ki so se zavezali po službeni dolžnosti reševati življenja in zdraviti sodržavljane ter jim pomagati v najranljivejših življenjskih situacijah, ne smejo delati v strahu pred tem, da jih bo kdo napadel.
Žal smo tudi v Sloveniji že bili priča celo najhujšemu, zdravnika, in to na delovnem mestu, je umoril razjarjen bolnik. Skoraj vsakodnevno pa se dogajajo manj usodni izbruhi, največkrat besedni, vse pogosteje tudi telesni napadi in zdravstveno osebje se pred njimi ne čuti dovolj zavarovano. Ne bi pa bilo prav, da to "diagnozo" nasilja nad zdravstvenimi delavci rešujemo le z ukrepanjem zoper nasilneže - da torej le predpišemo "terapijo" zoper povzročitelje, hkrati pa se ne vprašamo, kaj je širši razlog za to, da se je to nasilje tako razpaslo. V zdravstvu bi se tega morali lotiti kot vsake druge "bolezni", četudi gre za širši družbeno-psihološki fenomen.
Tarče za izbruh jeze nad situacijo, četudi jo je zakuhala politika
Ljudje že dolgo niso zadovoljni z zdravstvom v državi. Ne glede na to, da imamo številne zelo dobre zdravnike, mnogo srčnih medicinskih sester, sodobno medicino in dostop do praktično vseh zdravil, ki so na voljo v zahodnem svetu. Čakalne dobe so nesprejemljivo dolge, dostopnost do zdravnikov je preslaba, saj primanjkuje bodisi kadra bodisi zdravega razuma pri razporejanju resursov. Bolniki se razumljivo zato poskušajo znajti tudi z iskanjem obvodov. Poiščejo denimo pomoč na urgenci, četudi niso življenjsko ogroženi. In pričakujejo, da bodo obravnavani pošteno, kot so pošteno plačali prispevke. Tako dobimo napeto situacijo z na eni strani izčrpanim osebjem, ki ocenjuje neogrožene bolnike kot nepotrebno gnečo, in obupanimi ljudmi z zdravstvenimi težavami, ki so jim pred nosom zaprli že preveč vrat. Medicinske sestre in zdravniki zato postanejo najlažja tarča za izbruh jeze nad situacijo, četudi jo je zakuhala politika.
Predolgo že čakamo na prenovo nujne medicinske pomoči in na učinkovite ukrepe za izboljšanje razmer v osnovnem zdravstvu. Če k temu dodamo še poslabšanje vsesplošne psihološke slike družbe po epidemiji z naraščanjem depresije, anksioznosti in odvisnosti ter drugih psihičnih težav, je jasno, da bodo napete situacije v čakalnicah še pogostejše. Ljudem, ki se jim v jezi in obupu pri zdravniku odpelje tako, da postanejo nasilni, morda niti ne bo prav zelo mar za tisto kazen, ki jih lahko doleti. Zdravstveni delavci pa bodo samo še bolj izčrpani, razočarani in ne nazadnje morda neempatični.
Veljalo pa bi na težavo pogledati še bolj celovito. Ne nazadnje so ljudje agresivni tudi do drugih uradnih oseb, zakaj bi morali biti zdravstveni delavci izjeme, ki jih varujemo pred nasiljem? Netoleranco do nasilja moramo zavzeti kot družba na vseh področjih.