(KOMENTAR) O zdravju pa po počitnicah?

"Sam sem bil dežuren v torek popoldan. Naš dežurni radiolog je moral v tem času prebrati 54 urgentnih CT-jev. To je živalsko," je pred dobrim letom težavo celjskih radiologov opisal strokovni direktor celjske bolnišnice Radko Komadina. Kako dolgo bo tako še delal, če ve, da kolega dela "lepše", enostavnejše preiskave za več denarja pri zasebnikih. Koliko časa bo še delal na etični pogon ali morda z lastno željo po večjih izzivih, ki jih ponuja javno zdravstvo, smo se takrat spraševali. Odgovor je zdaj znan – do konca septembra.

Urgence brez radiologov ni. To je jasno. Radiologi so edini, ki vidijo v telo in s tem pomagajo pri odločitvah, kakšno zdravljenje posameznik potrebuje. Nekdo, ki zaradi že dlje časa opaženih težav za radiologa dobi napotnico, si lahko izbira, h kateremu zasebniku jo bo nesel. In tam ga bodo nosili po rokah. Na urgenci so stvari povsem drugačne. Kaotične. Živčne. Manj prijazne, kar je največkrat slišana pritožba, ki jo zabeleži zastopnica pacientovih pravic v Celju. Morda pri kakšnem zlomu radiološki pregled še niso tako usoden, pri razlitem slepiču pa že. Ob vikendih, praznikih, ponoči so bolnišnični radiologi nujni. Sicer lahko urgenco kar zapremo, saj bo postala prenevarna. Tako za paciente kot za zdravnike, kot je svojim kolegom na srce položil strokovni direktor.

Odhod po besedah Komadine zadnjih treh radiologov (ali so morda zadnji, ki so dežurali, ni jasno) pomeni urgentno stanje za 350 tisoč ljudi, ki gravitirajo na celjsko bolnišnico. In vsaj moralo bi biti urgentno stanje za zdravstveno ministrico, a po tednu dni še ni nobenih uradnih novic o tem, da se zadeva prioritetno rešuje. Nobene tiskovne konference, kar je najmanj, kar bi človek pričakoval po tako udarni novici. Direktor bolnišnice javnost sicer miri, da podatek o tem, da so to zadnji radiologi, ne drži, vendar hkrati pojasnjuje, da so ti trije odšli zaradi izgorelosti. Potem bo tudi tistih "2,9 radiologa" kmalu podobno zaključilo svojo poklicno pot v javnem zavodu in se usmerilo v zasebnega.

Pot v zasebno država že nekaj časa (za)vestno tlakuje. Tudi z zadnjih izhodiščih za spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti. Na to so pred tremi tedni opozorili tudi v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije. "Brez predhodne ureditve razlikovanja cen med javnimi zdravstvenimi zavodi in koncesionarji predlagane spremembe v noveli zakona ne bodo dosegle želenih rezultatov," so zapisali in kot že neštetokrat opisali, da koncesionarji s tem, ko zdravniki pri njih delajo po podjemnih pogodbah, nimajo toliko stroškov kot javni zavodi.

Ob prestopih zdravnikov iz javnega v zasebno se bo zdravstvo prej ali slej ujelo še v eno past – javne bolnišnice so tiste, ki se ubadajo s težjimi primeri, s tem mlade zdravnike učijo in jim širijo spekter naučenega znanja. Pri zasebnikih zapletenih primerov ni. Še drugače – k njim se vsak pripelje sam, v javni zavod je mnogokrat pripeljan. Intubiran, po možnosti. Je mar tematika res lahko odložljiva za po počitnicah?