Odločitev Bruslja, da omili načrt popolne prepovedi prodaje novih avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem, ni kapitulacija pred industrijo, kot je razbrati nekatere odzive, temveč pozno priznanje realnosti. Ideja, da bi Evropa po letu 2035 – ali še prej, kot so si nekateri želeli – čez noč zaprla vrata najbolj tradicionalni industriji na celini, je bila od začetka pretirana. Le da si v maniri pretiranega navdušenja nad "odrešitveno" elektromobilnostjo tega marsikdo ni priznal. Avtomobilska industrija – čeprav pogosto ohola v svojem prepričanju o nesmrtnosti – ni le še ena gospodarska panoga, temveč hrbtenica evropskega industrijskega razvoja, ki že več kot stoletje ustvarja inovacije, delovna mesta in globalno konkurenčnost.
Razogljičenje prometa je nujno in neizogibno. A vprašanje ni ali, temveč kako. Doslej prevladujoč politični odgovor je temeljil skoraj izključno na popolni elektrifikaciji, kot da gre za edino možno in tudi najbolj racionalno pot. A vsak, ki je kdaj moral v vsakdanjem življenju polniti električni avtomobil, ve, da izkušnja pogosto ni takšna, kot jo rišejo promocijski materiali. Omejena mreža polnilnic, pogosto nezanesljivo delovanje, dolgi časi polnjenja so realnost, ki je daleč od brezskrbne mobilnosti. Predvsem za nenavdušence nad kompromisi. Električni avtomobili pa so v veliki meri še vedno izbira navdušencev, tehnološko ozaveščenih posameznikov in tistih, ki imajo možnost domačega polnjenja. Za množično uporabo pa sistem še ni zrel. In niti cenovno vzdržen. Ob višji nakupni ceni je tudi cena kilovatne ure, če ni iz domače vtičnice, preprosto previsoka. Prodaja električnih vozil je ob tem močno odvisna od državnih spodbud – in te se iz leta v leto spreminjajo, krčijo ali celo ukinjajo, kar ustvarja negotovost tako za kupce kot za proizvajalce.
Prihodnost ne bo črno-bela
Pogosto se ob tem pozablja na še eno neprijetno resnico: električna mobilnost ni brezogljična v celotnem življenjskem ciklu. Je resda manj obremenjujoča; upoštevaje vse okoljske obremenitve se v povprečju emisije električnega vozila z vozilom z motorjem z notranjim zgorevanjem izenačijo po približno dveh letih uporabe oziroma po 24 tisoč do 32 tisoč prevoženih kilometrih. A rudniki litija, kobalta in drugih surovin, ki omogočajo energetski prehod, puščajo globoke rane v okolju. Ker pa so te rane daleč od evropskih mest in cest, jih je lažje prezreti in videti le čisto plat mobilnosti.
Zato je razmislek o prihodnosti prometa nujno treba razširiti. Prihodnost ne bo črno-bela in ne bo temeljila na enem samem pogonu. Veliko bolj verjeten – in razumen – je scenarij mešanice tehnologij, pri čemer pa bo elektrifikacija neizogibna. In prav je tako.
To je pragmatizem, o katerem govorijo proizvajalci. Ne zanikanje podnebnih ciljev, temveč iskanje poti, ki jih je mogoče tudi dejansko prehoditi. Evropska avtomobilska politika bo uspešna le, če bo hkrati okoljsko ambiciozna, tehnološko odprta in industrijsko realistična. V nasprotnem primeru tvega, da bo v imenu čistosti izgubila tisto, kar je Evropo desetletja postavljalo na svetovni zemljevid – lastno znanje, proizvodnjo in delovna mesta.
Razkritje: Avtor vozi električni avtomobil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
