(KOMENTAR) Priznanje palestinske države

Kot je za Večer dejal nekdanji diplomat Andrej Logar, se je slovenska politika lotila priznanja palestinske države "amatersko". V torek zvečer bi po dogajanjih v državnem zboru lahko dodali tudi pobalinsko. Slednje zgolj zavoljo notranjih koalicijsko-opozicijskih obračunavanj.

Tu je treba navesti včerajšnje pripombe pravnika dr. Rajka Pirnata, da je pri postopku priznanja Palestine v državnem zboru prišlo do "spornega ravnanja tako koalicije kot opozicije". Po njegovem je koalicija, ko je iskala bližnjice, "evidentno" kršila 184. člen poslovnika. Po njem se predlog za razpis referenduma "uvrsti na dnevni red prve naslednje seje državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo". "Zdaj imamo razlago, kot da noben rok v poslovniku ne velja nič, če skličeš izredno sejo, kar je nora in nesprejemljiva razlaga," je za STA pojasnil Pirnat. Nesprejemljive pa so bile po njegovem tudi poteze opozicije oziroma SDS, ki je najprej vložila, nato pa umaknila in tik po začetku izredne seje spet vložila pobudo za posvetovalni referendum o priznanju.  

Priznanje je slovenski parlament torej nekako spravil skozi. Palestinsko državo Slovenija priznava v mejah iz leta 1967 pred šestdnevno junijsko vojno, v kateri je Izrael zasedel Gazo, Zahodni breg, vzhodni Jeruzalem, Golansko planoto, jug Libanona in celi Sinaj ter za štirikrat povečal svoje ozemlje. Slovenija je sicer zamudila priznanje palestinske države pred dnevi, ko tega kljub drugačnemu zaklinjanju ni storila skupaj s Španijo, Irsko in Norveško. Iz kabineta predsednika vlade so po tej zamudi prihajali neprepričljivi izgovori, da bo Slovenija Palestino priznala v še večji skupini držav, kar se seveda ni zgodilo. Tako je zavoljo kolobocij v vladi, ki naj bi jih zakrivilo nasprotovanje državnega sekretarja pri premierju Vojka Volka, prišlo do te nerazumljive zamude in še večje izpostavljenosti Slovenije.

Pa vendar, Palestino je skupaj s Slovenijo priznalo že 147 držav članic OZN, torej velika večina sveta. Zraven so tudi članice EU in Nata, toda brez glavnih akterk: ni Nemčije in (za zdaj) Francije ter ne Velike Britanije in ZDA. Priznanje pa ne bo končalo vojne Gazi, ki je pravzaprav izraelski pokol, morda celo genocid nad palestinskimi civilisti. Toda vladi Benjamina Netanjahuja v Jeruzalemu vseeno daje močno sporočilo o njegovem kriminalnem početju, ki skuša uničiti možnost rešitve za mir na Bližnjem vzhodu z vzpostavitvijo dveh držav. Ne nazadnje mu to skušajo dopovedati tudi pri Meddržavnem sodišču (ICJ) in pri Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC). 

Priznanje nikakor ni nagrada za Hamasov teroristični izziv Izraela lanskega 7. oktobra, kakor trdijo nekateri, ki izraelski okupatorski - značilno, ka-li? - propagandi sledijo brez zadržkov in celo poslušajo brezsramna navodila izraelskega zunanjega ministra Israela Katza. Ti isti so se že prilizovali Višegrajski skupini, sploh njenemu iliberalnemu delu. Pravzaprav je to paradoks, ker sicer, ko gre za EU, najraje poudarjajo suverenizem. Medtem pa bi vladna koalicija, če je iskrena, že morala  razmišljati o sankcijah zoper Izrael. Pri Rusiji namreč teh dvomov nima.

Zato bo toliko bolj zanimivo v tej luči videti izid nedeljskih evropskih volitev v Sloveniji. Namreč, kateri politiki bodo volivci dali svoje priznanje. Tej, ki brez zadržkov piha v rog močnejših, ali oni, ki obotavljivo išče svoj izraz.