Ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange se je po mučnih štirinajstih letih vrnil v domačo Avstralijo kot svoboden človek. V Canberro, kjer ga je v sredo pričakalo veliko podpornikov in njegova soproga Stella, ki je bila na čelu kampanje za njegovo izpustitev, je prispel po dolgem letu z ameriških Severnih Marijanskih otokov v Pacifiku, kamor je pripotoval po še daljšem letu iz Londona. Tam so ga v ponedeljek po petih letih le izpustili iz strogo varovanega zapora Belmarsh. Kot vemo, je bil Assange, pravzaprav najbolj znani zahodni disident, preganjan zavoljo novinarskega ali, če hočete, založniškega dela, ker je obelodanil na stotisoče tajnih dokumentov in diplomatskih depeš ter razkril utemeljene sume vojnih zločinov ameriških oziroma zavezniških sil v vojnah v Iraku in Afganistanu.
Postanek na Severnih Marijanskih otokih naj bi bil zgolj formalna uresničitev poprejšnjega dogovora njegovih odvetnikov z ameriškim pravosodnim ministrstvom. Assange je moral priznati krivdo po eni od osemnajstih točk obtožnice, preostalih 17 so opustili. Ameriška zvezna sodnica Ramona Manglona mu je zato upoštevala čas, prebit v britanskem zaporu Belmarsh, in ga poslala na prostost. Kot je za Večer povedala Maja Sever, predsednica Evropske zveze novinarjev, je to "dobra novica zanj, za njegove najbližje in podpornike, toda hkrati slaba novica za novinarstvo".
Ni edina, ki opozarja na pravni precedens, da je Assange moral priznati krivdo, kako da je z zaroto ogrožal nacionalno varnost po ameriškem zakonu zoper vohunjenje iz davnega leta 1917. Leta torej, ko so ZDA stopile v prvo svetovno vojno. Kot dodaja britanski časnik The Guardian, ki je z WikiLeaksom sodeloval pri objavi tajnih dokumentov, je to "resen alarm". ZDA pač Assangea niso preprosto kaznovale za nepooblaščene vdore v državne računalnike. Pridržale so si pravico, da nekdo, ki objavi njihove rabote in zločine, pravzaprav špijonira in ogroža nacionalno varnost.
Usoda Assangea kot slaba vest
Da ta refleks iz tako imenovanega svobodnega demokratičnega zahodnega sveta na žalost še ne misli kmalu izginiti, nakazuje francoska pobuda. Po njej v novi evropski medijski akt, ki so ga v EU pripravili po peripetijah slovenskih medijev s prejšnjo vlado, vključujejo prav člen, ki dopušča kriminaliziranje novinarjev, če oblast meni, da so grožnja nacionalni varnosti.
Torej, novinarjev zavoljo domnevnega vohunjenja ne bodo zapirali samo - kot na primer Evana Gershkovicha - v Rusiji, ampak tudi na zahodu. Tam, kjer se zaklinjajo na važnost novinarstva za vitalnost demokracije z besedami o sedmi sili in četrti veji oblasti. V čem je razlika? Tudi Avstrija je zavoljo domnevnega vohunstva aprila izgnala ruskega dopisnika Itar Tassa Ivana Popova, ki je pred tem pri nas intervjuval tedanjega slovenskega premiera. Je pa res, da takrat ruskega napada na Ukrajino še ni bilo. Kot tudi ni bilo tako izpostavljenega še enega sivega področja, namreč propagande. Zavoljo nje so na zahodu prepovedali kopico ruskih medijev. Da propagando zganjajo tudi številni zahodni mediji, se pa nihče posebej ne zgraža. Ker so naši?
Torej. Izsiljeno priznanje Assangeove krivde ne obeta nič dobrega. Nas pa opozarja, da nobene pravice in svoboščine, niti državljanske, delavske ali ženske, v tako imenovanem svobodnem in demokratičnem svetu niso zajamčene. Zanje se je treba boriti vedno znova.
Vaše mnenje šteje! Sodelujte v anketi in pomagajte izboljšati Večer:
Obiščite spletno stran brez oglasov.
