(KOMENTAR) Rudarski Srečno!

Rudarski pozdrav Srečno! ni brez pomena. Vedno, ampak res vedno, ko stopijo v šaht, ko se spustijo ne le nekaj metrov, temveč pol kilometra pod zemljo, ne vedo, ali bodo še videli svojce. Ne glede na to, da velenjski premogovnik velja za enega najbolj varnih na svetu, narava globoko v nedrjih kaže svoj primat. Resda se jo včasih podcenjuje v stilu, saj bo kljub posegom vseeno vse v redu, a kot zagotavlja vodstvo premogovnika, pri varnosti niso nikoli varčevali. O tem, koliko to drži, lahko pove vsak poznavalec, ki je vsak dan v jami, pa tudi tisti za šankom oziroma skrit za psevdonimom na družbenih omrežjih. Odgovorni v Premogovniku Velenje in njihovi lastniki gotovo vedo največ. Vedo tudi, ali so morda kje kdaj le premalo resno upoštevali standarde. Če je bilo tako, bodo morda odgovarjali. Namigovati, kaj in kako je bilo v trenutku, ko je žalost neizmerna, ni primerno, a mogoče je treba prav sedaj opozoriti na to. Računamo, da bo dejstva črno na belem pokazala tudi analiza rudarske inšpekcije.

Tragedija, ki zagotovo najbolj prizadene svojce, je v krč zaobjela celo dolino. Dolina čuti z rudarji. Skoraj vsak izhaja iz rudarske družine ali ima sorodnika v njej. Na kup je zbrala politike, lokalne in državne. Ni dvoma, da je res vsem bilo iskreno žal za vsakogar. Še nikoli poprej niso vsi po vrstnem redu izgovarjali rudarskega pozdrava; predvsem v upanju, da sta dva morda le uspela preživeti skoraj nemogoče razmere. A zakaj so o tragediji, ki je, kot poudarjajo, ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti, za zaprtimi vrati debatirali toliko časa? Zakaj sta se v sobi kar nekaj časa na štiri oči pogovarjala direktor premogovnika Marko Mavec in predsednik vlade Robert Golob? Ko so rudarji izražali skrb zaradi zakonskega preoblikovanja premogovnika in termoelektrarne v toplarno, ni v premogovnik prišla skorajda polovica ministrov, le "lokalni" minister Bojan Kumer.

Vedno globlje, vedno bolj tvegano je zelo enostavna logika. A vedno globlje je in bo treba iti po lignit, saj so z dnevnimi kopi opravili že v prejšnjem stoletju. V tem pogledu odločitev za izstop iz ere premoga vendarle ni tako nelogična, kot jo opisujejo tisti, ki poudarjajo, da se je treba zanesti in predvsem temeljito izkoristiti domači energetski vir. Morda bi trmarjenje pri premogu v prihodnje prineslo še več podobnih tragedij. Zgodb, ki so nepopravljive, ki jih ne moreta nadomestiti noben denar, nobena odškodnina.

"Za noben denar ne bi delal pol kilometra pod zemljo," večkrat kdo poudari, ko nanese tema pogovora na rudarje. Višje postavke, kot bi jih za svojo izobrazbo lahko pričakovali drugje, imajo svoj namen. Nihče se tovrstnega dela, ki je tako zelo povezano s srečo, ne bi lotil, če ne bi bilo vsaj primerno plačan in če ne bi ob sebi imel zvestih kameratov ... Nekateri izmed njih so vso noč in ves dan s cmokom v grlu kopali po rovu in iskali upanje ... Bolj težko in hkrati plemenito delo sotovarišev si težko predstavljamo, tako kot se, kljub vedno slikovitim vajam premogovniške reševalne službe, težko sprijaznimo, da se premogovniške nesreče še vedno dogajajo tudi pri nas.