Ko oblast začne napovedovati in pripravljati vse bolj neobičajne dajatve, je to signal, da so državne blagajne v precej klavrnem stanju. Davki na pse, sladke pijače, nepremičninski davki in drugi pomenijo, da z obstoječimi davki in prispevki ter z zadolževanjem ni mogoče pokriti nujnih izdatkov. Oblast v takšnih razmerah predvideva, da se razmere v gospodarstvu ne bodo kmalu izboljšale. Še slabše, pričakuje, da se bo kriza še poglabljala.
Podjetja bodo zaradi manj naročil prisiljena zmanjševati proizvodnjo in odpuščati zaposlene. Ker bodo imela posledično manj prihodka in dobička, bodo plačevala manj davkov, če bo manj zaposlenih in več brezposelnih, bo država manj davkov lahko pobrala tudi od prebivalstva. Če bodo ljudje imeli manj prihodkov, bodo manj trošili, tako se bo tudi davkov na potrošnjo v državnem proračunu nabralo manj. Manj denarja se bo v pokojninski in zdravstveni blagajni nabralo za izplačilo pokojnin in financiranje javnega zdravstva.
Minister za finance to luknjo lahko pokriva z zadolževanjem, a tudi to ni neomejeno, poleg tega je dolg treba vračati in za sposojeno plačevati obresti, kar je dodatno breme za proračun. Tako oblasti ostane, da v prvem koraku obdavči vse, kar se obdavčiti da, v drugem koraku pa za prebivalstvo uvede ostre varčevalne ukrepe in privatizira tako rekoč vse premoženje, ki je v lasti države.
Kako daleč je mogoče iti z nesmiselnimi davki, so Angleži občutili v 17. stoletju v času vladavine kralja Vilijema III., ko so morali plačevati davek na okna. Koliko davka je posamezno gospodinjstvo moralo plačati, je bilo odvisno od števila oken v stavbi. Za ugotavljanje obveznosti za posamezno gospodinjstvo davčni inšpektorji ne potrebujejo nikakršnih dovoljenj za vstop v stavbe, saj okna lahko preštejejo s ceste.
Praksa, kako daleč je mogoče iti z varčevalnimi ukrepi, je veliko mlajša. Pod taktirko zloglasne evropske trojke so po letu 2009 meje, do katerih je mogoče iti, preskusili v Grčiji. Kar nekaj let so tam neusmiljeno rezali pokojnine, plače, krčili javne storitve, dvigovali davke in privatizirali državno premoženje. Isti finančni špekulanti, ki so iz ozadja diktirali te drakonske ukrepe, so pred letom 2009 oblastem v Grčiji ponujali in odobravali posojila za financiranje državnega proračuna.
Najprej so jim torej finančno pipo na široko odprli, potem pa jo čez noč zaprli z argumentom, da je država pred bankrotom. V primerjavi z varčevalno kuro, ki so jo vsilili Grkom, so bili stabilizacijski ukrepi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji, ko je bila še del Jugoslavije, zelo mili.
Nova zadolžitev za milijardo evrov v tem tednu tako nikakor ne pomeni, da je z javnimi financami v Sloveniji vse v najlepšem redu, zato še brez težav dobi kredite. Da nikakor ni tako, že več let opozarja fiskalni svet. Njegovih opozoril vlada, ne glede na to, kdo je na oblasti, ne jemlje resno. Po letu 2020 naglo rasteta tako državni proračun kot zadolženost države. Poslej bo tej rasti očitno sledilo še davčno breme. Davki so potrebni, vsak dodaten evro iz tega vira pa je odveč, če oblast z javnim denarjem dela kot svinja z mehom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
