Še pred dobrim tednom so prebivalci Ukrajine - sprijaznjeni z večletno rusko grožnjo, ki je visela nad njimi - živeli svoja običajna življenja, s podobnimi željami, skrbmi in upanji, kot jih ima večina prebivalcev v Evropi. Že naslednji trenutek so bila njihova življenja postavljena na glavo. Evropa in dobršen del sveta pa sta bila z rusko agresijo na ukrajinska tla vržena s tečajev.
Prizori, ki se vrstijo na mejah, ki si jih Ukrajina deli z državami EU, so repriza dogodkov iz leta 2015, ko je bila Evropa soočena z begom Sircev, Afganistancev, Irancev in prebivalcev številnih afriških držav s konfliktnih območij. Iz njihovih domovin, ki so jih bili, da bi ohranili edino, kar jim je še ostalo - življenje - prisiljeni zapustiti.
Danes v države EU vstopajo dolge kolone utrujenih, izčrpanih, objokanih žensk in otrok s strahom v očeh, kaj jim bo prinesla prihodnost. In z negotovostjo, kaj je (bo) ostalo od njihovih domov ter predvsem, kaj bo z njihovimi najdražjimi, ki so ostali v domovini. Številka se vztrajno bliža milijonu beguncev, ki bodo prestopili meje unije. Pa vendarle je situacija danes povsem drugačna.
Če so nevladne organizacije, tedaj in zdaj, kakor tudi prebivalstvo držav na begunski poti pokazali enak entuziastično-humanističen pristop do beguncev, ne glede na raso, vero in poreklo, je ravnanje posameznih držav članic, med katere sodi tudi Slovenija, in bruseljskega vrha, kot sedeža evropske politike, povsem drugačno. Neumno bi bilo trditi, da so države EU in njena politična vrhuška iz večletne begunske tragedije, ki je zaznamovala prejšnje desetletje, osvojile poglavje o človeškosti kot edini pravilni poti in dejstvu, da v določenem trenutku lahko slehernika doleti begunska usoda. Nikakor ne.
Bojte se tistih, ki delijo na naše in vaše, prave in neprave
To, kar je preko zbrisanega čivka sporočila slovenska vlada in kar so brez sramu v preteklih dneh ubesedili nekateri njeni člani, premeteni evropski politiki, misleč sicer enako kot naši rasistično-ksenofobni politiki, udejanjajo molče. In sicer, da begunec ni enak beguncu. "Ta pravi begunci", kot sta besedičila večno odstopljeni minister Hojs in neizživeti vojaček Tonin, so le tisti bele rase, kristjani, ki prihajajo iz pravih, civiliziranih držav. Zato so bežečim iz Ukrajine odprli vrata na stežaj. Kar je edino prav.
Dvojni standardi obravnave pribežnikov bi morali biti v razvitih družbah, med katere sodijo tudi zahodne, nesprejemljivi, a tudi tokrat smo priča tovrstnemu ravnanju zgolj zaradi nabiranja političnih točk.
Slovenija in tudi še nekatere druge države EU, ki so v preteklih letih z rezilno žico, visokimi ograjami in zidovi ustavljale pred gorjem bežeče prebežnike in jih prostodušno potiskale v objem smrti različnim rekam, so razprle svoje roke zgolj zaradi nabiranja političnih točk. Kar dokazujejo tudi "s pravimi in nepravimi" v shodih v podporo miru v Ukrajini.
Vsi begunci, ne glede na to, od kod prihajajo, bi morali biti enako dobrodošli. A ker ni tako, je na mestu premislek, kakšna oportunistično-rasistična politika je na delu. Bojte se tistih, ki delijo na naše in vaše, prave in neprave. Kajti enkrat boste tudi vi v skupini nezaželenih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
