(KOMENTAR) V Haagu prisegajo na moč univerzalnega prava, v Moskvi zgolj na moč

Med rusko Moskvo in nizozemskim Haagom je 2200 kilometrov po zraku oziroma 2500 skozi tri vmesne države po cesti. Tri ure letenja ali dva dni vožnje. V Moskvi je Kremelj, monumentalna palača nekdanjih ruskih carjev in njihovih komunistično/absolutističnih naslednikov, v Haagu je sedež Mednarodnega kazenskega sodišča (International Criminal Court, ICC). A v resnici so med mestoma svetlobna leta in galaksije; v Haagu prisegajo na moč univerzalnega prava, v Moskvi zgolj na moč.

Zato so vsi glasni aplavzi ob haaški izdaji naloga za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina in Marijo Lvovo-Belovo, Putinovo komisarko za pravice otrok, osumljenih vojnega zločina nezakonite deportacije otrok iz Ukrajine v Rusijo, zgolj predstava za javnost. Politikom in pravnikom od Washingtona do Ljubljane je namreč jasno, da gre za moralno, ne pa operativno sporočilo, ki nima niti de facto niti de iure vpliva na obnašanje uradne Moskve. V resnici zato, ker v Kremlju, kot rečeno, priznavajo zgolj politiko moči, pravno, ker Ruska federacija ni podpisnica rimskega statuta, s katerim je bil ICC ustanovljen. No, saj to niso niti Kitajska, Irak, Libija, Jemen, Izrael, Ukrajina ali pa Združene države Amerike. Spisek nepodpisnic je še dosti daljši, naštete so le države, katerih sedanji ali bivši voditelji bi si zaslužili kak poziv iz Haaga. Toda če pogledamo le ZDA, ki so z ukazom tedanjega predsednika Georgea W. Busha na današnji dan pred natanko dvajsetimi leti na podlagi lažnih trditev o orožju za množično uničevanje sprožile invazijo na neodvisno, mednarodno priznano državo Irak - kljub pol milijona mrtvih se ni zgodilo nič. In se niti ne bo. Kar Putina in njegove agresije na Ukrajino seveda nikakor ne opravičuje.

Problem mednarodnega prava z vsemi mehanizmi in pogodbami, od ženevskih konvencij naprej, je v tem, da bi lahko veljalo v idealnem svetu. Realnost je pač taka, da vsakdo potegne katerega od mednarodnih aktov iz predala le takrat, ko mu to ustreza. Tudi sicer se zdi, da velja mednarodno pravo v primeru zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in drugih najhujših, nezastarljivih kaznivih dejanj le za majhne države in poražence. Edini državnik v sodobnem času (naj mi kak spregledani afriški samodržec oprosti), ki se je zagovarjal po mednarodnem pravu zaradi vojnih zločinov, je bil srbski voditelj Slobodan Milošević. Pa še njega so privedli pred tribunal ad hoc sodišča Združenih narodov za zločine na območju nekdanje Jugoslavije po tistem, ko je v domovini strmoglavil z oblasti in je izgubil podporo svojih dotedanjih političnih botrov. Zadoščenja tožilcem ni dal; umrl je v haaškem priporu tri leta po začetku sojenja. Putin seveda ni Milošević, trdno je na oblasti in nič kaj dosti ga ne skrbi, če je zaradi morije v Ukrajini izgubil kakšnega zaveznika. Dokler ima polna skladišča jedrskega orožja in zaslombo Kitajske, katere predsednika Xi Jinping prav danes prihaja na obisk v Moskvo, je na varni strani.

Kljub vsemu bi bilo najslabše, če bi mednarodno pravosodje nemočno dvignilo roke. Dokler obstaja pravo, obstaja tudi upanje v njegovo moč.