(MB-TEDEN) Izven cone udobja

Načrtovano zaprtje Glavnega mostu za avtomobilski promet je, pričakovano, dodobra razdelilo Mariborčane. Medtem ko se je prometna stroka glede tega vprašanja poenotila in zaprtje zagovarja, med Mariborčani in tistimi, ki v mesto prihajajo na delo in po opravkih, mnenja še zdaleč niso enotna. Kar je ne nazadnje pokazala anketa Večera, ki smo jo objavili ta teden. Nemalo je tistih, ki jim zapora ne povzroča težav, prav tako tistih, ki jo celo pozdravljajo, a vsaj enako številni so tudi tisti, ki menijo nasprotno. Seveda se slednje sliši bolj, običajno je namreč, da javno raje grajamo, kot pohvalimo.

Kot je res tudi, da je marsikatera kritika umestna. Pričakovali bi, da bo občina hkrati z zaporo mostu ponudila alternativne ukrepe, denimo uredila parkirišča parkiraj & odpelji na robu mesta, izboljšala frekvence in linije mestnega avtobusnega prometa, morda tudi bolj transparentno in jasno komunicirala, zakaj naj bi bila zapora mostu dobra rešitev. Dobrodošlo bi bilo tudi, da bi na občini pojasnili, kakšne ukrepe še nameravajo izvesti, da bodo zdaj nekatere preobremenjene ceste v središču mesta razbremenili in s tem tamkajšnjim stanovalcem olajšali vsakodnevno življenje, tistim, ki avto nujno potrebujejo, pa olajšali dostope in skrajšali potovalne čase.

A čeprav se zdi, da gre marsikdaj z glavo skozi zid, je občina v preteklosti že znala stopiti tudi korak nazaj. Denimo, ko je nedavno dovolila, da po Koroški cesti vendarle vozi vsaj avtobus. Morda bi, dokler alternativ ni, bilo smiselno razmisliti o tem, da bi promet čez Glavni most dovolili vsaj v prometnih konicah.

Testna vožnja, ki smo jo večerovci ta teden opravili v jutranji in popoldanski konici, pa je pokazala, da problemi tudi niso tako veliki, kot jih prikazujejo nasprotniki zaprtja starega mestnega jedra za promet. V jutranji konici v torek namreč gneče ni bilo nikjer, promet je po vsem mestu potekal tekoče, je pa res, da je popoldanska konica ponudila drugačno sliko. Zgostitev prometa je bilo v tem času precej, vse na pričakovanih mestih, torej na Maistrovi, Cankarjevi, Krekovi, Razlagovi, Gosposvetski in Koroškem mostu, ki so preobremenjena že od zaprtja Koroške ceste, pa tudi na Ljubljanski pri UKC in na Pobreški. A nam je kljub temu uspelo v 45 minutah kar dvakrat obvoziti mesto. Velja pa poudariti, da se bo z začetkom študijskega leta promet še povečal. 

Potovalni časi se v popoldanski konici res podaljšajo, a zastoji še zdaleč niso primerljivi s tistimi v kakšnih velikih evropskih mestih. In bi lahko že danes bili manjši, če bi se vsak od nas vsaj tu in tam vprašal, ali je za kratka potovanja res smiselno vedno sesti v avto ali pa bi katero od poti vendarle lahko opravili peš, s kolesom ali z avtobusom. A je za to treba spremeniti navade, kar pa ne gre čez noč. Spreminjanje navad nas namreč potisne iz cone udobja, povzroči stres ali nelagodje ter zahteva dodatno energijo. Tega pa nihče ne mara. A dejstvo je, da Maribor s stopanjem na pot trajnostne mobilnosti ne počne nič novega, po tej poti hodi ves svet, časi, ko je avtomobil imel prednost povsod, so neizbežno mimo. Gre torej samo še za to, kdaj se bomo s tem sprijaznili in to ponotranjili. Res pa je, tudi, da se pri tem ne sme pozabiti na starejše, gibalno ovirane, družine z majhnimi otroki, katerih mobilnost bi brez avtomobila bila hudo okrnjena, pa tudi na obrtnike v središču mesta, ki že dlje časa opozarjajo, kako velik problem je pomanjkanje parkirnih mest. Zato je zdaj spet na potezi občina. Da nas prepriča, da ve, kaj počne, kot tudi, da je to, kar počne, za vse nas dobro.