Fraza "... pa mirna Bosna", ki je bila tako pogosta v nekdanji Jugoslaviji, kot rek morda še ostaja v uporabi - le Bosna (in Hercegovina) že dolgo ni več mirna. Pravzaprav je bolj eksploziven košček ozemlja v osrčju Evrope nemogoče najti. Vojna, ki se je res končala pred dobrega četrt stoletja, je ves čas nekje za vogalom, predvsem pa v glavah in mislih. Ne samo tistih, ki tam živijo, temveč tudi številnih drugih.
Sedanja Bosna in Hercegovina s tremi ustanovnimi enakopravnimi narodi, z dvema entitetama in desetimi kantoni je neuspešen eksperiment mednarodne skupnosti, prav tiste, ki ni storila praktično nič, da se klanje sredi Evrope ne bi začelo ali da bi se končalo. V prvi vrsti mislim pri tem na Evropsko unijo, tedaj še maloštevilno in precej elitno, zdaj pa veliko in praktično vseobsegajočo. Znotraj EU, da bi tvorila zaključeno celoto, manjka le nekaj puzzlov. Reče se jim države Zahodnega Balkana.
Zdaj, ko je BiH v najhujši ustavni in eksistenčni krizi vse od konca vojne, se združena Evropa spet dela, kot da se to nje sploh ne tiče. Največ, kar je EU zmogla, je bila zamrznitev 125 milijonov prepotrebnih evrov pomoči zaradi zastoja v bosansko-hercegovskih demokratičnih procesih. Kot da gospodje in gospe tam v Bruslju ne bi vedeli, da je glavni krivec za ponovni razkroj BiH predvsem in zlasti voditelj bosanskih Srbov, so z odtegnitvijo pomoči, ki naj bi bila predvsem koronska, kolektivno kaznovali vse prebivalce. Podobno se je sicer dogajalo še med vojno; ker mnogi niso razumeli, za kaj tam na Balkanu gre, so pač uvedli embargo na izvoz orožja v BiH. Ki se agresorskih bosanskih Srbov s polnimi skladišči orožja jugoslovanske vojske sploh ni dotaknil, bošnjakom pa je nastavil cev na čelo.
Da ne bo pomote. Bosna in Hercegovina je propadla država (fallen state) predvsem po lastni krivdi. Politiki, skoraj vsi z nacional(istič)nim predznakom, se v nedogled kregajo glede sprememb volilne zakonodaje, medtem pa država umira pred njihovimi očmi in bo, če bo šlo tako naprej, kmalu ostala brez - vsaj mladih - državljanov. Toda Evropska unija, ki je zunanjepolitično trenutno predvsem fokusirana na Ukrajino in Belorusijo, brexit pa ji tako ali tako nenehno odzvanja v ušesih, ne dela prav nič, da bi države na svojem robu vsaj skušala politično in ekonomsko dvigniti. Nedavni vrh EU-Zahodni Balkan na Brdu pri Kranju med slovenskim predsedovanjem Svetu EU je nazorno pokazal vso bedo evropske vizije in diplomacije glede balkanskih držav: bodite pridni, izpolnjujte vse naše tudi najbolj nemogoče in nesmiselne želje in morebiti boste kdaj v preddverju unije, je bilo komaj prikrito sporočilo.
Evropska unija se bo verjetno zbudila šele, ko bo s hudim mačkom v glavi ugotovila, da so na njenih južnih mejah Rusija, Kitajska, Turčija in ZDA, torej države, ki so geografsko daleč stran. Te ne počnejo nič drugega, kot da z veseljem polnijo politično-ekonomski vakuum, ki ga na svojem robu pušča EU. In ravnale bodo tako, kot je ameriški zunanji minister nedavno dejal za medveda iz Kremlja: "Zgodovina nas uči eno stvar: ko imaš Ruse enkrat v hiši, jih je včasih težko prepričati, da odidejo." Podobno glede Balkana velja tudi za Američane, Kitajce in Turke.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
