Putinova velika Rusija

Ruski predsednik Vladimir Putin je s priznanjem neodvisnosti dela ukrajinskih regij Doneck in Lugansk dodal še dva kamenčka v mozaik restavracije nekdanje Sovjetske zveze, katere razpad pred dobrimi tremi desetletji tako rad označuje za največjo katastrofo v (ruski) zgodovini. Njegovim zagotovilom, da nima nikakršnega namena oživiti te nekdanje nedemokratične politične in vojaške velesile, svet verjame prav toliko kot temu, kar je zatrjeval do pred nekaj dnevi, da nima prav nobenih apetitov po tujih ozemljih. V postsovjetskem prostoru je le vprašanje, ali lahko ruski medved poteši svojo lakoto s spravljanjem bivših sovjetskih republik v ekonomsko odvisnost ali pa po potrebi to napravi z orožjem.

Glede priznanja neodvisnosti Donbasa, kot je skupni naziv za ozemlje pod delnim nadzorom proruskih separatistov, zdaj ni več dvoma, povsem negotov pa je geopolitični razvoj v regiji in širše v prihodnje. Dejstvo je, da samooklicanih ljudskih republik regij Doneck in Lugansk ne bo priznala večina sveta, izjema so morda le kakšna Belorusija, Venezuela ali Severna Koreja, a to je najmanj pomembno. Ni jasno, ali se namerava Ruska federacija - po potrebi z orožjem - razširiti na celotno ozemlje obeh regij, saj dve tretjini tega ozemlja, velikega za več kot dve Sloveniji, še zmeraj nadzoruje Ukrajina. Tako je nakazal Putin in v tem primeru je nevarnost vojne velika. Če se bodo ruske ozemeljske težnje ustavile na sedanjih neformalnih mejah, pa bo to le nekakšna formalizacija stanja, ki de facto vlada zadnjih osem let. Seveda Rusija že s samim priznanjem krši vse mednarodne norme, a to je storila tudi s priključitvijo ukrajinskega polotoka Krim spomladi 2014. In preživela.

Konflikt z Zahodom se sicer v osnovi, vsaj z ruske perspektive, ni zmanjšal, le še povečal se je. Putin bo sedaj še veliko težje dosegel izpolnitev vedno novih in večjih varnostnih zahtev do ZDA, zveze Nato in drugih evropskih držav, v prvi vrsti teh dveh, da naj se severnoatlantsko zavezništvo ne širi več proti vzhodu in da naj se ameriški vojaki umaknejo iz novih članic. Ta vlak je za uradni Kremelj odpeljal, če je Putin sploh nameraval stopiti nanj. Morda bi, če bi s svojo izsiljevalsko taktiko zmagal; zdaj se je pač odločil za drug način.

Zahodni odgovor s sankcijami je ob vsem tem pričakovan, a manj silovit, kot je bil napovedan. Kar je razumljivo; če bi ZDA, EU in druge zahodne države takoj izstrelile cel arzenal sankcij, ki jih je ameriški predsednik Joe Biden napovedoval kot takšne brez primere v dosedanji zgodovini, jim ne bi ostalo praktično nič orožja v primeru ruske invazije na celotno Ukrajino. Zato morda še najbolj preseneča nemška - resda začasna - ustavitev projekta Severni tok 2, plinovoda, v katerega so ruski energetski giganti vložili na milijarde evrov in je enako pomemben tako za Rusijo kot velik del Evrope.

Ko se bodo vroče glave ohladile, bo moral znova napočiti čas za diplomacijo. Le karte bodo premešane skoraj povsem na novo. Trenutno pa nobena stran nima prav močnih adutov.