Rekviem za Mariupol

Vojna v Ukrajini traja že 50 dni in v tem času so se počasi izrisale osnovne ruske težnje, še bolj pa nove geopolitične razmere. Povsem jasno je, da sta se svet in še posebej Evropa v teh sedmih tednih spremenila bolj kot prej v sedmih letih. Hladna vojna 2.0, o kateri smo prej le govorili, se je ob ruski invaziji na neodvisno, mednarodno priznano državo razmahnila in dosegla nevarne razmere, kakršne so bile nazadnje v času kubanske raketne krize pred šestimi desetletji. Zveza Nato, ki je počasi kazala znake razpadanja, je strnila svoje vrste in čaka na nove članice; Ukrajina to pač ne bo, kar vedo tudi v Kijevu, sta pa na poti v zavezništvo dve doslej nevtralni državi, Finska in Švedska. Tako bi zunaj Natove interesne sfere razen Srbije ter Bosne in Hercegovine ostali le še Gruzija in Moldavija.

A ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ki domačo javnost še vedno prepričuje, da ne gre za vojno, temveč za "posebno operacijo" z namenom "denacifikacije" Ukrajine, je to trenutno zadnja skrb. Uspehi na bojiščih, o katerih govori svojim volivcem, so obratno sorazmerni s stanjem na terenu. Nič ni bilo od bliskovite vojne, s katero bi v nekaj dneh zavzel ukrajinsko prestolnico Kijev, še več, ruska vojska, nemotivirana in očitno tudi slabo organizirana, se je umaknila s celega severa Ukrajine. Cilj postaja očiten, nakazoval se je še pred 24. februarjem: zavzetje celotne regije Donbas, ki jo manj kot polovično od leta 2014 zasedajo proruski uporniki, in ustvaritev kopenskega koridorja do anektiranega polotoka Krim. Koridor je skoraj v celoti ruski in ga skušajo še razširiti. Ali bo Putin, ki menda sanja veličino nekdanje Sovjetske zveze in ruskega carstva, skušal prodreti še zahodneje in anektirati tudi prorusko Pridnestrje, moldavsko republiko z veliko stopnjo avtonomije, bo odvisno od uspehov v Donbasu.

Žrtve so za gospodarja Kremlja očitno nepomembne v njegovih velikoruskih načrtih, gospodarska škoda prav tako. Taktika ruskih enot neverjetno spominja na dogajanje v Siriji pred nekaj leti: najprej uniči, šele potem zavzemi. Pristaniško mesto Mariupol, ki je po 45 dneh ruskega obleganja tako rekoč padlo, postaja ukrajinski Alepo ali Vukovar. Mesto, ki umira dan za dnem, odrezano od sveta in prepuščeno na milost in nemilost svojim krvnikom. Srednji vek v 21. stoletju!

Glavno vprašanje je, kako dolgo bo vojna še trajala. Ne, Putina kljub mednarodnim sankcijam in pomanjkanju ne bo vrgel z oblasti ruski narod, niti oligarhi ne, vsaj ne tako kmalu. Tudi tiste redke vsaj približno neodvisne raziskave javnega mnenja kažejo, da "posebno operacijo" in vse, kar je s tem povezano, zlasti lik in delo Vladimirja Putina, pozitivno vrednoti kar 80 odstotkov Rusov. Ob popolni blokadi neodvisnih informacij je to (deloma) razumljivo, javno mnenje se bo obrnilo šele, ko bo krst s padlimi ruskimi vojaki preveč. Ukrajinska vojska trdi, da je doslej ubila skoraj 20 tisoč vojakov, zahodni obveščevalci to število nižajo za tretjino, toda ... Ne gre pozabiti, da je v desetletni sovjetski invaziji na Afganistan padlo 14.453 vojakov pod rdečo zvezdo. Približno toliko jih je pod zloglasno črko Z, ki je postala simbol ruskih enot, v Ukrajini umrlo v 50 dneh!