Kako je mogoče, da so nosečnice na Hrvaškem kljub zakonodaji, ki ni toliko drugačna od slovenske, prisiljene splav opraviti v Sloveniji? Kako je mogoče, da kar 60 odstotkov hrvaških ginekologov uveljavlja ugovor vesti, kar v konkretnem primeru hrvaške nosečnice Mirele Čavajde pomeni, da ji v štirih zagrebških bolnišnicah niso odobrili splava? Splav otroka, ki se bo najverjetneje rodil mrtev ali pa bo, kot so ji napovedali zdravniki, kot rastlina? Kako je mogoče, da je v nekaterih državah splav še vedno (ali spet) prepovedan? Kako je mogoče, da bodo Združene države Amerike po petdesetih letih ukinjale pravico do splava? Kako je mogoče, da v navidez odprti in liberalni družbi vedno znova na plan pridejo tako osnovne pravice?
Na srečo v Sloveniji takšnih težav, kot jih imajo v sosednji Hrvaški, (še) nimamo - zaradi člena, ki govori o svobodi odločanja o rojstvu otrok, in člena, ki ženski kljub morebitnemu zdravnikovemu ugovoru vesti zagotavlja pravico do splava. A kot je videti na Hrvaškem, je lahko praksa drugačna od teorije, če so temu naklonjena razmerja moči. Mirela Čavajda je le ena od nosečnic, ki imajo na Hrvaškem težave z dostopnostjo splava. Koliko je teh, ki se ob tako občutljivi tematiki niso javno izpostavile?
Ker tuje državljanke v Sloveniji nimajo zdravstvenega zavarovanja, je splav zanje plačljiv, stane od tri tisoč do pet tisoč evrov. A ko pridemo do denarja in tolikšne vsote, ne moremo več govoriti o dostopnosti. Res je, da Slovenija ne more reševati problema sosednje Hrvaške, a naj bo to opomnik, da mora splav ostati brezplačen in dostopen v vseh državah.
Ko govorimo o dostopnosti splava, tudi ne moremo mimo dostopnosti kontracepcije. Kondomi ne le da preprečujejo neželeno nosečnost - preprečujejo tudi spolno prenosljive bolezni, a so plačljivi in morda za koga pomenijo preveliko finančno breme in zato raje tvega. Tudi za nekatere druge kontracepcijske metode je treba plačati ali vsaj doplačati, pa ne pozabimo še na higienske pripomočke, ki so prav tako plačljivi. Nekako smo dejstvo, da kondome in higienske vložke kupimo, vzeli za samoumevno. Kaj, če bi razmišljali onkraj okvira samoumevnega?
Pravica do splava bi konsenzualno morala biti nekaj dokončnega, to pa bo, ko bomo dosegli ekonomsko enakost. Dokler govorimo o t. i. ženskih panogah, ki so sicer z vidika družbe nujne, a v primerjavi z moškimi panogami slabše plačane, ne moremo govoriti o enakosti spolov. Da bo ženska zaradi tega ob morebitnem razhodu verjetno preživela veliko težje kot moški, je nepravično. Od žensk se še vedno v veliki meri pričakuje, kar je pokazala epidemija, opravljanje skrbstvene funkcije za otroke, starejše in može, večina gospodinjskih opravil, odpoved karieri iz naštetih razlogov.
Rešitev za odpravo omenjenih problemov je poleg pravične porazdelitve bremen je dobro razvit sistem javnih vrtcev, šol in domov za ostarele v družbi kot celoti. Tudi krčenje socialne države s strani kapitala skrivoma, a vztrajno poglablja neenakosti in odpira polje za preizpraševanje o nekoč samoumevnih pravicah. Čas bi že bil, da bi prišli do točke, na kateri bomo dosegli resnično enakost spolov in bomo ženske lahko brez ekonomskega ali družbenega pritiska same odločale o svojem telesu, karieri, prostem času.