Slava miru!

Smemo se bati, da vojne v Ukrajini še ne bo konec. Lahko je slava Ukrajini: ma, bi moralo biti slava miru. Putin je v telefonskem v pogovoru s francoskim pandanom Macronom Kijev včeraj obtožil vojnih zločinov. In dodal, da Moskva dela "vse", da bi preprečila smrt civilistov v Ukrajini. Če kdo verjame! Ameriški predsednik Biden pa je v sredo brez skrupulov Putina označil za "vojnega zločinca". A o tem še ni odločalo nobeno sodišče, čeprav v izjavo verjamejo skoraj vsi. Ker je pač vse preveč poročil, da so Rusi v Ukrajini zaradi pogumnega odpora napadenih vojaško nasedli ter zato spreminjajo borbeno taktiko in vse bolj tolčejo po civilistih, da bi strli odporniško moralo. Recepti pač, že tolikokrat pržvečeni, da gre človeku, ki na to gleda vseeno nekoliko od daleč, na bruhanje.

Ampak: Bog se usmili! Ne bomo več o zguljeni, tisočletja veljavni frazi, da je prva žrtev vojne resnica. In tako Kremelj opozarja "zlasti na množične raketne in topniške napade na mesta v Donbasu", mi pa o tem nič ne vemo, ker nam je "liberalna demokracija" Evropske unije (EU) ugasnila vse ruske medijske kanale, tudi televizijo Russia Today. Saj ne, da bi zanjo navijali. Ampak zakaj se Bruselj, da o Sloveniji sploh ne govorimo, boji, da evropski državljani ne bi znali sami presoditi, ali res gre za z ničimer izzvan in totalno krivičen napad na Ukrajino oziroma zgolj za specialno operacijo ruskih sil za denacifikacijo in demilitarizacijo Ukrajine?

EU s tem nezavedno sugerira, da lastnim državljanom ne zaupa. To pa je natanko to, kar sicer EU kričeče očita ruskim državljanom pod Kremljem. Seveda so med Brusljem in Moskvo svetlobna leta razlike pri dohitevanju demokracije. Že zategadelj, ker Putin na oblasti vedri in oblači več kot dve desetletji ter znova dokaj neovirano meče svinčeni dež na soseščino. Vendar je to slaba tolažba za državljane EU, sploh v tistih članicah, ki že leta izkušajo proputinovske prakse. Med njimi je prva prezir oblastnikov nad vladavino prava. Te prakse morda res ne izgledajo kot bombni napad na gledališče v Mariupolu s 1300 civilisti v kleti. Toda politično nasilno uravnoteževanje javnega prostora je tudi v teh državah občuteno kot vojaško fizično zravnanje z zemljo.

A, roko na srce, v črni luči Putinove vojne proti Ukrajini vse to zbledi. Spet so bile tudi včeraj nepojmljive civilne žrtve ruskih obstreljevanj ukrajinskih mest kljub nekakšnim pogajanjem. Teh sploh ne bi smelo biti, dokler se vpletene strani za začetek niso dogovorile o premirju. Seveda ne, ko pa Putinu njegov denacifikacijski blitzkrieg ni uspel že v prvem tednu ali dveh.

Sedaj so oči uperjene v Kitajsko. Včeraj sta se pogovarjala ameriški in kitajski predsednik, Biden in Xi. Slednji je dejal, da Pekinga "ukrajinski konflikt" ne zanima. To bi lahko razumeli cinično. Toda realpolitika je, da je Peking gospodarsko najbolj odvisen od Zahoda in ne od Rusije. Zato smemo izjavo razumeti tudi drugače. Da si Peking le (še) ne upa prestopiti meje - to pa je kitajska vojaška podpora Putinu, ker Ukrajina za Kitajce ni tako važna.

Torej. Vojni v Ukrajini še ni videti konca. Treba se bo pripraviti na multilateralna globalna izčrpavanja. V Ukrajini z vse večjim pobijanjem civilistov, v EU z vedno bolj neobvladljivim pritokom beguncev, v Rusiji z vsesplošno pavperizacijo države in v ZDA z bedastim občutkom, da če Washington svojega ne uveljavi, se svet znajde na robu atomske vojne. Da o Kitajcih ne govorimo. Njim je potreben samo čas.