Usnjarski galanterist 47-letni Boštjan Golob si prizadeva za ohranjanje starega, izvirnega načina obrti. Potem ko mu je že pri desetih letih umrl oče, se je odločil, da bo prevzel njegovo delavnico in se prav tako izučil za mojstra, kot je bil njegov oče Milan, ki je izdeloval razne sedlarske in tapetniške mojstrovine. Spominja se, da je že kot šestošolec pričel izdelovati usnjene pasove, ki jih je nato v šoli prodajal sošolcem, veliko znanja s področja sedlarstva pa je kasneje pridobil pri danes 80-letnem mojstru Antonu Dietnerju iz Lovrenca na Pohorju, kamor se je s kolesom vsako soboto podal iz domačega Ožbalta. Kasneje se je vpisal v Srednjo usnjarsko šolo v Domžalah, danes pa ima delavnico v Vuzenici, kjer mu pri delu pomaga tudi nekdanja delavka Boxmarka.
Od kod ime firme
Četudi so imeli glede imena podjetja nekateri pomisleke, saj da ime Bolta leder majster ni ime za resno podjetje, je sam pri njem vztrajal. "To ime izžareva mene. Bolta me namreč imenujejo zaradi kape s takšnim napisom, ki sem jo nekoč nosil in mi je že skoraj razpadla na glavi. Tudi moj najboljši kolega je vedno, ko je bilo kaj takega, rekel, to bo pa naredil Bolta leder majster. To smo združili, izhaja iz mene. Tudi sam se rad pohecam."
Zaposlil jo je tik ob pričetku covidne krize, ko sta ob povečanem zanimanju po luksuznih izdelkih (interiorja za jahte) imela največ dela. Da galanterija tudi sicer postaja vse bolj aktualna, opaža, saj se s tem danes ukvarja zelo malo ljudi. "Šole v Domžalah že vrsto let več ni, potreba je zdaj zato toliko večja, sploh po majhnih serijah. Nekdo, ki želi večje, se obrne na Kitajsko, a nato se tudi vračajo. Kvaliteta tam je pač druga," je povedal.
Za trajnostni razvoj
Golob stremi k pristnemu stiku s strankami: "Ne maram samo tistega povpraševanja, če si stranka ne vzame pol ure časa in nameni nekaj nafte, da se pripelje do nas, potem tudi jaz nisem pripravljen napisati ponudbe. V izdelek dam svojo dušo. Iz rok ne želim dati ničesar, s čimer sam nisem zadovoljen. Tudi zato nimamo reklamacij, stranke so zadovoljne. Storitev pri nas sicer stane več kot drugje, a mene to, če kdo reče, da sem drag, ne moti, saj argumentirano stojim za tem."
Prizadeva si za trajnostni razvoj, stvar, ki se splača popraviti, tudi popravi. "Obnovili smo že ogromno kitajskih stolov, ki so imeli še v redu ogrodje, z novo tkanino, usnjem pa zdaj odlično služijo. Smo pa doživeli že vse sorte, ko smo ven trgali tudi kitajski časopis, televizijske sporede, notri smo našli tudi dele betona. To se, potem ko je pokrito, pač ne vidi. Videti je, da so tudi Kitajci naravnani k trajnosti, da vse porabijo," je pojasnil. Da bi, če tega ne bi počel z dušo, to panogo že zdavnaj opustil, razmišlja. "Včasih ti potem finance pokažejo nekaj čisto drugega, kot pa misliš, da bo. S sodelavko sva prišla do zaključka, da v teoriji ona zasluži več kot jaz, čeprav prejema minimalno plačo. A sam pač vlagam nazaj v podjetje, pa tudi ne gledam vseh ur, ki jih preživim v delavnici, na terenu. Tako pač je," je priznal.
Proizvodnja se iz Azije očitno le spet vrača v Evropo
Četudi je imel v času covida-19 dosti dela, pri svoji dejavnosti opaža nihanja. "Od leta 2016 sem na trgu kot samostojni podjetnik, a še vedno nimam česa takšnega, da bi vedel, zdaj bo pa vsak mesec zadelo. Čeprav je tudi to dvorezen meč, za to fiksno delo se moraš zelo boriti za vsak cent, da nekaj malega zaslužiš, po drugi strani pa je zelo dobro, da imaš vsak dan zaposlenim dati nekaj za v roke," je dejal in še dodal, da sicer brez pomoči sodelavke več ne bi zmogel. Izdelujejo tudi unikatne usnjene copate z vizijo zero waste, ko za copate, vzglavnike porabijo ostanke, majhne košče pene, ki so jo obrezali. V prototipni fazi je izdelava copatov iz stare gasilske cevi in rabljenega usnja. Gre za reciklirano zgodbo pod blagovno znamko Rozika, posvečeno njegovi mami, ki je v svojem življenju izžarevala trpežnost, trdoživost. "Njeno življenjsko zgodbo, ko so jo po prometni nesreči že skoraj odpisali, nato pa si je opomogla in spet polno živela, povezujem s tem artiklom, ki je bil že za na odpad, a nato mu vdihnemo novo življenje," je povedal.
Združuje več področij
Petnajst let je Golob delal v avtomobilski industriji v razvoju v Preventu v Slovenj Gradcu, kjer je pridobil tudi veliko izkušenj iz tujine. Kot svojo prednost danes prepoznava, da lahko pri delu združuje več področij. S sodelavko med drugim delata tudi zaščitno opremo za delavce Magne - od gamaš za varilce do zaščit za pasove, ure. S področja galanterije je nazadnje izdeloval usnjene obeske in ročke za invalidske vozičke, ki so adaptirani na kolesa. "Gre za stranko iz Nemčije, ki me je poiskala že leta 2016, da si želi manjših serij (sto parov na leto). Prej so jih delali v Pakistanu, a so želeli zanesljivega dobavitelja in boljšo kvaliteto. Na novo sem jih razvil z materialom, ki so ga želeli, zdaj pa zanje delam že vsa leta, čeprav se še nikoli nismo videli. Vse urejamo preko elektronske pošte in telefona. To je tipičen primer, da se zadeve vračajo v Evropo," je povedal.
Da v Sloveniji še vedno dajemo premalo poudarka ročnemu delu, ugotavlja. Na sejmih v tujini - letos bo že tretjič razstavljal na največjem navtičnem sejmu Metstrade v Amsterdamu - opaža, da kot ročno delo smatrajo skoraj vse, četudi rokam pri delu pomaga stroj. Dodaja, da je v tujini tudi lažje doseči dobro ceno, opaža pa, da so tik za mejo v Avstriji še vedno nekoliko razvajeni od prej in poskusijo stiskati s ceno. "Sam jim že v začetku povem, da to, če so poklicali našo klicno številko, ne pomeni, da bodo dobili izdelek pol ceneje. Kvaliteta more biti namreč enaka, včasih pričakujejo še kaj več. Cena materiala je namreč ista, pri nas je lahko nekoliko nižja le še cena dela, tu pa je lahko tista razlika. Moje osnovno načelo je, da če nimaš sam sebe rad, se ne ceniš, tudi drugih ne moreš spoštovati. Imam svoj jaz, ponosen sem na svoje delo in poklic, zato ne odstopam od tega. Zanimiv občutek je bil, ko sem se prvič poslovno odpravil v Avstrijo, se peljal proti Radelpasu in si mislil, evo, zdaj pa ne grem več k vam kot hlapec. Zadnjih pet let, preden sem šel na svoje, sem namreč delal v Avstriji. Ugotovil sem, da nas sicer zelo cenijo, saj smo Slovenci po naravi pridni, a nazadnje vidiš, da si samo številka. Dokler nosiš profit, je ok, ko te več ne potrebujejo, pa se začne druga zgodba."
Golob si želi v prihodnje sodelovati s šolami, izvajati kakšne delavnice, predati svoje znanje najmlajšim, saj je na nekaterih festivalih spoznal, s kakšno strastjo so pri izdelovanju preprostih obeskov sodelovali nekateri otroci. Slednje opaža tudi pri svojem sinu, ki ga delo očeta še posebno zanima.