(INTERVJU) Đorđe Ivanović, najodmevnejša okrepitev vijoličastih: Bolje, da sem nepripravljen kot nogometno slab

Napovedan je bil kot bomba, najodmevnejša okrepitev nogometašev Maribora v zimskem prestopnem roku. Krilni napadalec Đorđe Ivanović, ki je še v prejšnji sezoni prve lige igral za večnega rivala vijoličastih, Olimpijo, je kmalu po prihodu zavzel svoje mesto v prvi enajsterici trenerja Radovana Karanovića. "Vesel sem, da se je tako izteklo. Zdaj res vidim, kakšen klub je to, že prej pa sem o njem slišal vse najboljše, tako da mi ni bilo težko odzvati se na klic Maribora," se je na januarski prestop v pogovoru za Večer spomnil 26-letni Srb, nekdanji partizanovec, ki je prvi del sezone preživel pri Šahtjorju iz Soligorska.

S čim sta vas Marko Šuler in Maribor prepričala, da se preselite v Ljudski vrt?

"V Belorusiji mi ni bilo najbolj všeč. Daleč od doma sem bil, kar mi ni odgovarjalo. Ko so me poklicali iz Maribora, so mi predstavili načrte in vizijo. Videl sem, da se lahko vklopim v to, pa tudi bliže doma sem želel biti. Predvsem pa je odločilo, kakšen klub je Maribor. O ponudbi nisem dosti razmišljal."

Prvi uradni tekmi za Maribor sta za vami. Ste zadovoljni z debijem?

"Glede na to, kaj je ekipa pokazala na pripravljalnih tekmah, derbija nismo odigrali dobro. A čeprav smo bili slabi, smo igrali boljše od Olimpije, nesrečno smo izgubili. Na drugi tekmi pa so se stvari že začele postavljati na prava mesta, premagali smo Radomlje, si povrnili samozavest. Po derbiju smo bili vsi malo potolčeni, saj smo vedeli, da si nismo zaslužili poraza. Po tekmi proti Radomljam pa je vse to za nami, zdaj gledamo le naprej."

Pol leta ste bili v Belorusiji, a če sodimo le po prvih tekmah, se zdi, kot da vas v slovenski ligi ni bilo precej dlje. V primerjavi z lansko pomladjo je Maribor konkretno spremenil ekipo, Olimpija ima povsem drugačno moštvo, Radomelj lani ni bilo v ligi …

"Iskreno, nisem si mislil, da se bom tako hitro vrnil v slovenski nogomet, imam pa tudi jaz občutek, da je minilo precej več časa. Olimpija ni menjala le igralcev, ampak tudi celotno poslovodstvo. Maribora jeseni nisem dosti spremljal, se je pa to spremenilo, ko sem dobil klic. Kot sem igral za Olimpijo, bom tudi za Maribor. To je profesionalizem, posel. Nogomet je moje življenje, v kateremkoli dresu bom igral, bom dal vse od sebe."

Pred derbijem se je dvignilo veliko prahu. V odgovor na vašo selitev v Maribor je Olimpija pripeljala Aljošo Matka, še vedno aktualnega vijol'čnega bojevnika. Kako ste spremljali to bitko večnih rivalov?

"Iskreno, tega nisem veliko spremljal. Jaz na te stvari gledam malo drugače. Če bi imel priložnost, da iz Partizana prestopim v Crveno zvezdo, verjetno ne bi šel. Ne verjetno, stoodstotno ne bi šel! V Srbiji sem le v svoji državi, tukaj pa je drugače. V Sloveniji sem tujec, zame je to posel in predvsem ljubezen do nogometa, zato ni bilo nobene dileme ali zadržka, da kot nekdanji član Olimpije ne bi smel igrati za njenega največjega tekmeca, pa tudi o tem, kako bodo to potezo sprejeli navijači iz Ljubljane in Maribora, nisem veliko razmišljal. Kot sem pomagal Olimpiji, da osvoji pokal, bom zdaj dal vse od sebe, da Maribor postane državni prvak in da bodo navijači ponosni."

Na debiju, na derbiju v Stožicah, so vas spremljali glasni žvižgi. Vsakič, ko ste bili pri žogi, so vam navijači Olimpije pošiljali vse prej kot prijazne pozdrave.

"Ko sem igral za Olimpijo, je bil stadion večino časa zaprt za gledalce, le na par tekmah je lahko prišlo zelo omejeno število ljudi. Tako sem šele zdaj, kot član Maribora, v Stožicah igral pred malo večjim številom navijačev. Ljudi sicer ni bilo veliko, a se jih je zelo slišalo. Žvižgov nisem pričakoval. Malo težko mi je bilo, ker vem, da sem dal vse za klub, ko sem igral tam. In to vedo tudi navijači. Morda si žvižgov nisem zaslužil, to je samo šport, kjer vsak izbira, kaj mu najbolj odgovarja. Zase sem izbral najboljše. Me je pa ta sprejem tudi malo podžgal."

Ste o tem, kako se soočiti z žvižgi navijačev nekdanjega kluba, kaj pogovarjali z Nemanjo Mitrovićem in Rokom Kronavetrom?

"V šali sta mi govorila: 'Zdaj bodo naju pustili pri miru, ker si ti na vrsti'. A verjemite mi, da pred tekmo nisem niti za trenutek razmišljal, kakšen bo odziv s tribun."

V soboto pa vas čaka še mariborski sprejem. Po res dolgem času bo vstop na stadion omogočen brez kakršnihkoli omejitev.

"Kako se tega ne bi veselil? Nogomet v prvi vrsti igramo zato, ker ga imamo radi, takoj zatem pa zaradi občinstva. Tu smo zaradi navijačev, oni nam dajo veter v hrbet, moč. Ni enako, ko igraš pred praznimi tribunami ali pred polnimi. Res sem vesel, da bodo navijači imeli priložnost, da nas vidijo, in da bom lahko zaigral na tem lepem stadionu."

Ste že imeli kaj stikov z navijači Maribora?

"Ko smo bili v Turčiji, sem dobil veliko sporočil preko družabnih omrežij. Vse je bilo pozitivno. Navijači hitro prepoznajo, kaj daš klubu. Šele zdaj sem spoznal, kaj pomenijo taki prestopi. Vem, da moram kot nekdanji član Olimpije delati še več, iti preko sebe, preko maksimuma, se izkazati, da bi me navijači Maribora vzljubili. Kako bo, ne vem, bi pa rad, da vedo, da se maksimalno trudim."

Kako pa je bilo z navijači v Belorusiji? Ob izbruhu pandemije novega koronavirusa je bila beloruska liga ena od redkih, ki se niso ustavile.

"Tam je vse normalno. Kot da korona sploh ne bi obstajala."

S Šahtjorjem ste sicer postali beloruski prvak, a bi težko to obdobje opisali kot eno najuspešnejših v vaši karieri.

"Tudi tja sem prišel, kot bi rekel nekdanji športni direktor Maribora, nepripravljen. (smeh) Prišel sem od doma in takoj igral tekmo kvalifikacij za ligo prvakov. Nisem dal skozi priprav, padel sem v ekipo. Menjali so se trenerji, športni direktor … Za vse v klubu je bilo turbulentno. Ni bilo, kot sem pričakoval, da bo. Po sezoni so želeli zmanjšati število tujcev v moštvu. Niso nas nagnali, so nam pa rekli, da je zaželeno, da tisti, ki si lahko najdemo drug klub, gremo. Bilo nas je dvanajst, igrali pa so lahko štirje. Tako sem prišel v Maribor. Imel sem še ponudbe s Cipra in od Levskega iz Sofije, a najbolj me je prepričal Maribor."

Uradno ste še vedno član kluba iz Soligorska, v Mariboru ste na posoji. Že imate kakšno informacijo, kaj se bo zgodilo poleti?

"Iskreno, o tem ne razmišljam veliko. Zdaj sem osredotočen na vsako naslednjo tekmo in da skupaj uresničimo zastavljen cilj. Potem pa bomo videli, kaj bo in kako bo."

Ko ste že ravno sami omenili ... Kako ste sprejeli izjave Zlatka Zahoviča? "On ni fizično pripravljen, nikoli ni bil," je dejal za Sportklub po večnem derbiju.

"Ne vem, kaj je tu pametno reči. Vsekakor takšen človek in igralec, kot je Zlatko, ne govori neumnosti. Je pa to njegovo mnenje. Malo grobo je izpadlo, imel je prav, a ne v tolikšni meri. Ni enako, če treniraš z ekipo ali če vadiš sam. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem profesionalec, potrebujem pa malo več časa, da pridem v ritem. Po koncu sezone v Belorusiji smo imeli 40 dni prosto. Doma nisem poležaval v brezdelju, a da si povsem nared, potrebuješ priprave z ekipo. Ko sem prišel v Turčijo, je imela ekipa za sabo že dva tedna skupnih priprav v Mariboru, jaz pa le nekaj dni v Belorusiji. Zlatka Zahoviča zelo spoštujem, počaščen sem, da takšna veličina govori o meni, njegove besede sem vzel kot navdih, dale so mi motivacijo, da se še bolj izkažem, grem preko sebe. Vem, da zmorem veliko. Boljše je, da sem nepripravljen kot nogometno slab." (smeh)

Torej boste že v soboto proti Taboru na igrišču zdržali vseh 90 minut, za kar proti Olimpiji in Radomljam še niste bili pripravljeni?

"To je proces, ki ga ni mogoče opraviti čez noč. V Belorusiji nisem imel velike minutaže, ni bilo veliko tekem, na katerih sem odigral vseh 90 minut. Potem je sledila še 40-dnevna pavza, zato je normalno, da še nisem povsem pripravljen. Mislim pa, da proti Olimpiji nisem prikazal tako slabe partije, kot je izpadlo v medijih. Kot ima gospod Zahovič pravico do svojega mnenja, ga imam tudi jaz."

V zadnjih letih vaše kariere so selitve kar pogoste …

"V zadnjem letu so pogoste. (smeh) V Spartaku iz Subotice sem bil tri leta, v Partizanu dve leti in pol. Iz Olimpije sem šel, ker sem dobil boljšo ponudbo. Igramo, da unovčimo talent. Tako klubu kot meni je odgovarjalo, da sem šel v Soligorsk. Zdaj sem v Mariboru. Sicer pa mi ni všeč, da pogosto menjam klube, saj pri vsakem potrebuješ čas za adaptacijo. Nihče nima rad, da mora iti ravno takrat, ko se je navadil na klub, a takšno je življenje nogometaša."

Je prilagajanje lažje, če je v klubu igralec, ki ga že poznate?

"Veliko lažje je. Druga stvar, zaradi katere mi je tu lažje, pa je, da že poznam ligo. V Olimpiji je bil Radivoj Bosić, s katerim sem igral v Partizanu, tu je Ognjen Mudrinski, moj soigralec iz Spartaka. Ko sem prišel, me je spoznal z vsemi, hitro sem se prilagodil."

Če ste udarno začeli, ste pri Olimpiji spomladi padli v formi. Zakaj?

"Bil sem nezadovoljen s tisto polsezono. Soproga je rodila, z dvema otrokoma je prišlo dosti nespečnosti. Pa še v klubu je bilo kar turbulentno, cela ekipa je padla v manjšo krizo. Je pa na koncu dobro izpadlo, saj smo osvojili pokal."

Tudi Marcos Tavares ima dvojčici. Ste ga vprašali za kak starševski nasvet?

"Samo odmahnil mi je z roko, da to ni nič, saj ima on še dva otroka zraven. Tukaj sem sam, družina je ostala doma, tako da se lahko osredotočim le na nogomet, razmišljam le o nogometu. Tako je precej lažje. Hvala bogu, otroci imajo moči, kolikor hočeš, tekajo sem in tja, tako da z njimi ni nikoli pravega miru."

Že kraj in datum vašega rojstva nakazujeta, da niste imeli najlažjega otroštva. V vojnem letu 1995 ste se rodili v Vukovarju.

"Leta 1997 smo postali begunci. Imel sem dve leti, tako da se ničesar ne spomnim, vem pa, da je bilo za mojo družino težko. Niti malo lepa izkušnja ni, ko prideš brez vsega v nov kraj in začneš od začetka. Lahko potrkam na les, starša sta se borila zame in za mojega brata, da sva lahko normalno odrasla, da nama ni nič manjkalo in da sva si lahko sama ustvarila življenje. Hvala bogu, z bratom so naju usmerili na pravo pot. Lahko se le zahvalim staršema za vse, kar sta naredila za naju."

Verjetno ste tudi zaradi tega tako navezani na domači kraj?

"Odrasel sem v vasi Mokrin blizu Kikinde. Dobro, ni ravno vas, kraj ima okrog 6000 prebivalcev. Tam sem preživel otroštvo, s 16 leti pa sem odšel v Subotico. Tam sem pogrešal prijatelje in družino, vsak vikend sem šel domov. Navezan sem na družino in na vas. Kadarkoli imam prost dan, grem domov."

Podobno pot je prehodil nekdanji nogometaš Maribora Saša Ivković. Tudi on se je rodil v Vukovarju sredi vojne vihre, v ranem otroštvu postal begunec.

"Mislim, da se celo najini starši poznajo. V srbski ligi sva igrala eden proti drugemu. Ko sem videl, da za Voždovac igra igralec iz Vukovarja, sem takoj postal pozoren. Vsak od nas ima neko zgodbo. Žalostno zgodbo, ki pa se, hvala bogu, konča lepo."

Ivkovićeva zgodba v Mariboru je bila sicer kratka, a je tu pustil globok pečat. Lahko greste po njegovi poti?

"Bomo videli. Tu sem in dal bom vse od sebe. Je pa nesmiselno, da preveč govorim, nekaj obljubljam. Teren je merilo. Tam bom pokazal vse. Rad bi, da me ljudje pomnijo po igrišču, ne pa po nekih zgodbah."

Ko smo jih spraševali o novincih v moštvu, so praktično vsi nogometaši Maribora vaše ime povezali s kvaliteto.

"Neumno bi jim bilo, da bi rekli, da sem slab. (smeh) Iz vljudnosti me hvalijo, nihče me ne kritiziral tako kot … Zlatko. (smeh) Šalim se. Mislim, da sem pokazal ali vsaj nakazal, koliko zmorem. Fantje to prepoznajo. Tu so kulturni, dobro vzgojeni fantje. Takšno ekipo si lahko le želiš, slačilnica je vrhunska. Verjamem, da bomo skupaj navijače naredili ponosne."

Ste v Mariboru spoznali že kaj drugega kot stadion in igrišče?

"Živim čisto blizu Ljudskega vrta, minuto hoje stran. Po treningu si malo spočijem, potem pa se sprehodim po mestu. Še preden sem šel v Maribor, mi je Valon Ahmedi, ki je igral z mano v Soligorsku, govoril, da je tu vse top. Ni se zmotil. Pa tudi jaz se nisem, ko sem prišel sem."