Odšel Ivica Osim, največji filozof med trenerji

Pet dni pred dopolnjenim 81. letom je v nedeljo umrl Ivica Osim. Svojčas izjemen nogometaš, ponos Sarajeva. Kasneje še uspešnejši trener – prav gotovo eno največjih nogometnih imen v regiji – je umrl v Gradcu. V mestu, kjer je pustil izjemen pečat kot trener Sturma, katerega je v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja kar trikrat pripeljal v skupinski del lige prvakov.

O, kako sem vpijal njegovo virtuoznost kot sedmošolec - po televiziji. Blestel je v majici Jugoslavije v kvalifikacijah in tudi v letu 1968, ko je bila ta druga na evropskem prvenstvu v Italiji. Švaba, kot so ga imenovali zaradi svetle polti in enake barve las, oziroma Štravs z Grbavice, saj so tekmeci na igrišču plesali po njegovih notah, je bil s svojimi 191 centimetri v polfinalu nerešljiva uganka za Angleže. Zaustavili so ga lahko le na en način. Poškodovali so ga.

Ko padajo bombe, ni čas za nogomet

Prvič sem imel privilegij sesti z njim na pogovor v Zagrebu, na začetku priprav na svetovno prvenstvo v nogometu. Bilo je leto 1990. Osim je bil že štiri leta selektor. Takrat sem spoznal, da je ta izjemni strokovnjak pravi filozof. Da je to res, se je najbolj pokazalo leta zatem, ko je njegov japonski častilec izdal knjigo njegovih misli, ki so jo v deželi vzhajajočega sonca razprodali v pol milijona izvodih.

O nogometu je lahko razpredal ure in ure, njegove ideje so povsod obrodile sadove. Z Jugoslavijo se je v Italiji od mundiala poslovil v četrtfinalu, kjer so bili Argentinci z Maradono srečnejši v izvajanju enajstmetrovk. Dve leti kasneje je nacionalno vrsto bivše Juge pripeljal še do evropskega prvenstva. A je tri tedne pred njegovim začetkom odstopil. Na tiskovni konferenci v Beogradu, polni čustev in tudi solz, je dal vedeti, da ne more ostati na čelu reprezentance, ko padajo bombe po Sarajevu in drugod v njegovi Bosni in Hercegovini. Nogometni Ante Marković (le da pri svojem delu veliko uspešnejši od Hrvata, zadnjega predsednika vlade SFRJ) je uvidel, da je ta zgodba končana.

Videotona ni prebolel

Trener, ki je s svojimi moštvi gojil tehnično dovršen, hiter in napadalen nogomet, je žel uspehe povsod. Najprej v matičnem Sarajevu, kjer je Željezničar leta 1985 pripeljal do polfinala pokala Uefe – nikdar ni prebolel, da so jih na povratni tekmi z madžarskim Videotonom od finala ločile le minute. Kasneje na tujem, kamor je moral, saj mu kljub ponudbam srce ni dalo, da bi treniral kakšen klub z območja bivše skupne države.

Nazadnje je vodil reprezentanco Japonske, kjer je njegovo ustvarjalnost pred slabimi 15 leti ustavila huda možganska kap. Zato sta od takrat z ženo večino časa preživela v Gradcu, kjer je imel kakovostno zdravstveno oskrbo.

Ivica Osim je bil povezan tudi s slovenskim nogometom. Kot selektor si brez Srečka Katanca ni mogel zamisliti udarne enajsterice Jugoslavije. V Sturmu je pod njegovo taktirko blestel Darko Milanič. Pa z Ivanom Toplakom sta bila velika prijatelja. Zanj mi je poslal še posebne pozdrave, ko sem ga pred leti intervjuval v Gradcu. Zdaj sta, žal, oba pokojna.

Sinova Amar in Selimir ter hčerka Irma so ostali brez očeta, žena Asima brez moža. Ona ga je spremljala vselej in povsod. Pomnim še, kako ga je morala miriti, ko se je po kapi v najinem pogovoru o nogometu in zanj nelogično visokih denarnih zneskih v tem športu zelo razvnel. Do konca je bila njegov angel varuh. Po še neuradnih informacijah bodo nogometnega velikana in človeka z veliko začetnico pokopali v njegovem Sarajevu.