Vprašanje je že štiri leta in pol enako: je končno čas, da pade zdaj že častitljiva tradicija večnih derbijev? Kdo bi si nekoč, ko so zmaji trepetali pred Ljudskim vrtom, mislil, da bo od zadnje zmage nogometašev Maribora nad Olimpijo minilo toliko časa. Od 17. novembra 2017 vijoličasti doma niso ugnali zmajev. Naj se je v ekipi "starega", kot so posmehljivo označevali prezidenta Milana Mandarića, zdel še tak kaos, zeleni so vedno vkup nametali moštvo, ki je prebrodilo izziv Ljudskega vrta in ga občasno celo osmešilo. Tako je zadnja zmaga Maribora doma še iz časov, ko je bil v vratih Jasmin Handanović, ko Marko Šuler še ni bil športni direktor, ko je bil Marcos Tavares še kapetan, ki je začenjal tekme. In seveda ga je v poslednji zmagi z 1:0 stisnil on, le kdo drug bi ga.
Dnevna forma bo odločila, radi rečejo trenerji pred derbiji. Tudi pred sobotno bo tako. A Olimpija naj bi tokrat imela nekaj več. Energijo Roberta Prosinečkega, če gre verjeti poročilom iz Ljubljane. Ampak, oprostite, tisto v nedeljo, tistih 4:1, so bile - Radomlje. Kaj Velikega Žutega čaka pod Kalvarijo? Zanimiv detajl iz njegovih bivših časov, ki naj bo vodilo Mariboru in Violam: ko je leta 2011 kot trener vodil svoj prvi večni derbi, ga kot trenerja Crvene zvezde celo tekmo ni doletel niti en žvižg, kaj šele žaljivka. Hrvata sredi Beograda! Čeprav se je igralo na stadionu Partizana, čeprav je izgubil z 0:2. To, vidite, je spoštovanje velikanov nogometa. Navijači ljubijo "šmekerje", kakršen je bil Prosinečki. Genialec, zmožen vesoljskega driblanja in podaj, ki ob tem pokadi še zavojček cigaret na dan - kdo se ne bi poistovetil s takim tipom.
Genialcem preostane nekaj tednov igre na navdih
Ampak (ja, vedno je zadaj ampak) mnogo je dokazov, da velik igralec še ne postane nujno velik trener. Ni vsak Zinedine Zidane ali Pep Guardiola. Vem, smešno je to preslikati na našo sceno, a takih primerov je kar nekaj. Najboljši je Diego Maradona. Na SP 2010 je njegovo Argentino v četrtfinalu s 4:0 raztreščila Nemčija, na klubski sceni je domačo Gimnasio de la Plata spravil v drugo ligo ... Ali pa Maradona z Balkana, Hristo Stojčkov, ki je deset let zatem, ko je bil zlata žoga '94, prevzel svojo Bolgarijo, z njo prišel nikamor, toliko bolj učinkovito iz prve španske lige v drugo spravil Celto iz Viga in jezen rekel: "Ne verjamem v taktiko."
Taktične trenerske šole imajo danes vsi, ki se hočejo iti resen nogomet. Ob tem imajo bivši veliki igralci še velik problem: kako, za vraga, razložiti svoji enajsterici najboljše poteze, ko pa je razkorak med tem, kar si sam počel, in med tem, kar zmore tvoj učenec, prevelik. Zato (bivšim) genialcem preostane tisti prepoznavni "šmek". Nekaj tednov igre na navdih. Seveda ne na tak navdih, kot je to počel trener, čigar ime hranimo v uredništvu Vašega glasu in ki se je med polčasoma pri zaostanku z 0:3 drl motivacijske stihe v slogu "nam nihče nič ne more", tolkel po vratih ptujske slačilnice, nakar se je končalo z 0:5. Pa še veliko ime ni bil.
Zatorej drzna napoved Vašega glasu, vi, spoštovani bralci in bralke, pa jo v svojih odzivih potrdite ali ovrzite: nekaj časa bo pri Olimpiji šlo na veliko ime. A bolj prilagojeno ime za slovenske slačilnice in za naslov prvaka je - Radovan Karanović. Ne le zato, ker je Maribor začel s sedmimi točkami prednosti pred Prosinečkim.
