(VAŠ GLAS) Še vedno nogometno mesto? Kam so šli vsi Mariborčani

Navzdol v nogometni piramidi sta srce in duša fuzbala, zgoraj obtiči kruti profesionalizem. A zdi se, da smo na to pozabili prav tu, na menda najbolj nogometnem koncu države. Če bi se Bistrica uvrstila v drugo ligo, bi lahko, če mariborski okoliš jemljemo zelo razkošno, rekli, da imamo ob NK Maribor še bližnjega drugoligaša. Razširimo mariborsko nogometno puščavo dol do tretje lige, pa nimamo poleg Bistrice nič več. Okej, imamo Dobrovce, predzadnje v tretji ligi, a se te igre preštevanja bojda nočejo iti. Izpadle bi, pa zaradi covida, ki je ustavil medobčinske lige, letos nihče ne izpade. Nekoč smo sanjali vrnitev prvoligaških mestnih derbijev. Danes bi se zadovoljili s tretjeligaškim.

​Je Maribor še najbolj nogometno mesto? Ljubljana naj ima dva prvoligaša, trofeje štejejo. Menda. Toda "Mi smo Maribor!" je vzklik, ki je iz Ljudskega vrta dušil okoliški nogomet. Kar je bilo najboljšega, ne le med člani, celo med vaškimi froci, si je NK Maribor jemal tako ošabno, da so se že dvanajstletniki bali konkurence. Starejši pa eksistence. Če ste slučajno navijač avstrijskega Kalsdorfa, ste lahko še nedavno tam navijali za, takole čez prst, tretjino nogometašev iz projekta Maribor B. Fantov iz generacije, ki so si jih vijoličasti iz cele Slovenije navlekli pred domačim Eurom do 17 let.

Tako kot si sosed električar na delo v Gradec potegne vsakogar iz ulice, če se vsaj malo spozna na trifazni tok, tako se na fuzbalski šiht danes v avtih gor vozijo po trije, štirje nekdanji drugoligaški nogometaši iz Maribora. Kje sta Tezno in Pobrežje? Kje je Željo s Tabora? Crknil je. Da drugod še niso, četudi finančno razsuto mesto ne zmore več bitke za (članski) nogomet, so si za limit zastavili nogometne šole. Pohvalno, a kaj, ko je to marsikje mogoče prevesti v "dokler bodo vadnine staršev in občinski denar, bomo že nekako". Pa smo tam: kam naj gre igrat polnoletni Mariborčan? Pogumnega izziva, članske ekipe, se je denimo lotil MB Tabor, ko se je nahranil z drobovino umirajočega Železničarja. In že škriplje.

So klubi z obrobja, ki delujejo prav fino. In je orodje, na katero me je kolega trener opozoril pred meseci. Spletna borza nogometašev avstrijske štajerske podzveze. Na kratko natipkaš reference, pustiš svoje ime - lahko je izmišljeno -, elektronski naslov in telefonsko. Sem Tim, igral sem v drugi slovenski ligi, dal sem 17 golov ... Bere se kot mučna predstavitev anonimnih brezposelnih nogometašev. A mnogim je zadnje upanje. Ob tem sem se spomnil razlage znanca, bivšega nogometaša Železničarja, ki je šel za nogometnega migranta že dvajset let nazaj: "Denar na roko, čevapi lokalnega sponzorja po tekmi za celo familijo. In samo dva treninga na teden, ker sem za peto ligo Maradona. Oni letajo v planke za golom, če jim trener tako ukaže. Jaz driblam, pa sem štoper." Takrat smo se smejali. Ni več smešno. Avstrija je tudi zato, ker si je iz vsake vaške tekme znala narediti kšeft, šla naprej, mi pa ... V mislih pobrskajte po zadnjih treh nogometaših, rojenih v Mariboru, nogometno narejenih v Mariboru, ki ste jih z užitkom gledali v slovenski reprezentanci, pa si boste privoščili lep sprehod v preteklost.