Ko smo v poletju '91 dobili svoje državno prvenstvo, je Nogometna zveza Slovenija sprejela eno boljših odločitev. Pustimo, kakšna je danes, takrat se ji je res posrečilo. Bilo je poletje negotovosti. Vojna, zmedeni športniki, eni doma, drugi razsejani vse do Beograda. Olimpija, članica prve jugo lige, je taktizirala, kdaj se vrniti domov. Tretjeligaši Maribor, Izola in Koper so to že storili. Kmalu so tudi zmaji uvideli, da iz privlačnejše, bogatejše, močnejše jugo scene ne bo nič več. Klubov za premierno slovensko državno prvenstvo je bilo naenkrat preveč. Kako tistim spodaj, ki so napredovali v takrat še republiško ligo, dopovedati, naj kakšno sezono počakajo? Padla je poštena odločitev: naj igrajo vsi. Slovenija je dobila mega ligo z 21 klubi. Ligo, ki so ji lahko parirali le Angleži, ki so jih tedaj imeli 22. Ligo strašne neenakosti. Ko še ni veljalo, da vsak lahko premaga vsakega.
Iz prve sezone samostojne SNL je najvišja zmaga: Olimpija je z 12:0 namahala Jadran iz Dekanov. Ampak ne, to ni za nas. Bolj resno ligo potrebujemo. Postopoma smo jo manjšali, prišli do 16 klubov. Spet so se javili Primorci, Jadran je v sezoni 1994/95 osvojil tri točke. Za tri remije na 30 tekmah. Z gol razliko 12:113. Po tistem smo zarezali v ligo 10. Ligo strnjene kakovosti, je razložila stroka. Ker smo se še lovili z idejo, da mora vsak premagati vsakega, smo vmes skočili k ligi 12. In ji pred njenim koncem pripeli hudičev dodatek - ligi za prvaka in obstanek. Z največjo sramoto ga je plačal NK Maribor. V Ljudskem vrtu je bilo spomladi '05, ko so vijoličasti strmoglavili v razigravanje od sedmega do dvanajstega mesta, na tekmah po 400, 500, 600 navijačev. Večina takih, ki so se izživljali nad izgubljeno nogometno generacijo. Bila je zadnja sezona lige 12. Ker kdo bi to preživel ...
Kdaj smo to, da vsak lahko premaga vsakega, začeli enačiti s kakovostjo?
Pred desetletjem smo z reprezentanco sedeli na Ferskih otokih. Apatično zrli skozi stekla hotelske avle v gosto meglo in gruntali, zakaj v naši ligi ne naberemo niti deset klubov več, zakaj se ji odpovedujejo še Interblock, Aluminij, Dravinja. Debato sem preusmeril v kontrafinto, v idejo o ligi 16, katere privrženec sem do danes. Češ, seveda se lige 10 bojijo vsi novinci, ko pa zažgejo dodaten milijon, dobijo pa le mučen, največkrat vnaprej izgubljen boj za obstanek. Če bi jih bilo več, bi se lahko med seboj tolkli za manjši denar. Takrat in pozneje sem dojel, da je vse več trenerjev proti ligi deseterice, sitih enih in istih fac, enih in istih klubov, štirih ali še več tekem na sezono z istim tekmecem, če ti ga nameni še pokal.
Kaj nam je, zdaj ko smo že v njeni 17. zaporedni sezoni, prinesla liga 10? Kje na poti smo dejstvo, da res vsak lahko premaga vsakega, začeli enačiti s kakovostjo? Navijači tega nikoli niso sprejeli. Sploh v Mariboru ne. Vem, novi časi so, pustimo zgodbe vijol'čnih veteranov, ki radi spomnijo, da so nekoč Kidričanom in podobnim zabičali "če boste pridni, vam ne damo več od štirih komadov". Seveda ne gre zmanjševati truda in podviga nekdaj tako imenovanih manjših klubov. A da zadnjeuvrščeni Aluminij Mariborčane nabije s 3:0, da ta hip zadnje Radomlje sredi Stožic ruknejo Olimpijo, da dveh golov prednosti v finišu z Domžalami ne zadrži Maribor, ki je včasih en gol Dravogradu branil s postavitvijo 10-0-0 in temu rekel taktična zrelost ... E, vse to vam je, če tako hočete, sijajno presenečenje in drama. Lahko pa je proizvod strnjene kakovosti, ki se je sfižila tako, da se pri nas vsi klubi naenkrat zdijo ne enako dobri, temveč enako slabi. Da v ligi, kjer vse bolj prevladujejo floskule o fazah obrambe, napada in energetskega nivoja, štima vse, le faza igre ne več.
Slovenska liga: boljša ali vse slabša?
Dragi bralci in bralke! Se vam zdi, da živite še eno nogometno sezono, v kateri kot da nihče ne bo hotel biti prvak? Da si bodo, ker se vsaka zmaga zdi stvar navdiha, ne kakovosti, klubi naslov spet podajali do konca in bomo imeli vsaj troboj, če že ne četveroboj? Je to, da v prvi ligi vodi Bravo, le posledica trenutne prenove v Ljudskem vrtu in večnega remonta v Stožicah? Si moramo priznati, da naša liga pada, ker lahko vsak premaga vsakega, ali pa je to res znak, da raste? Vprašanj je ogromno, naj bo vaših odgovorov še več. Pišite nam na elektronski naslov sport@vecer.com, po klasični pošti na naslov Večer, Ulica slovenske osamosvojitve 2, Maribor, pod tem člankom na spletni strani Večera ali na drugih naših kanalih - na facebooku, twitterju ...
