93-letni Lenartčan še pomni, kako so med okupacijo gorele slovenske knjige

Med najinim srečanjem je beseda nanesla na njegovo otroštvo, ki ga je dodobra zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Leta 1935 je začel obiskovati osnovno šolo v domačem Svetem Juriju v Slovenskih goricah, povojnem Jurovskem Dolu. Spomini na šolske dni so lepi, bilo je veliko veselja in radosti, čeprav so morali otroci iz kmečkih in viničarskih družin tudi trdo delati v vinogradih, na poljih in travnikih. Franček se teh let rad spominja, saj je bilo med ljudmi na podeželju veliko složnosti, a hkrati tudi veliko hudih socialnih razlik. Marsikje ni bilo vsakdanjega kruha, otroci so morali v rejo ali za pastirje k bogatejšim kmetom. Sam je bil eden od petih viničarskih otrok in skupaj z očetom in materjo je živel na Malni.

Živo se spominja začetka vojne aprila 1941. Še pred nemškim napadom in okupacijo je bil marca 1941 v jugoslovansko kraljevo vojsko vpoklican njegov oče Janez Fekonja. Aprila 1941 je bil ujet in odpeljan v Nemčijo. Doma je ostala mati z otroki, ki so pogrešali pridnega očeta, po poklicu zidarja, ki je strokovni izpit je opravil pri mojstru Plečniku. V nemškem ujetništvu je bil do konca leta 1942, ko se je zanj zavzel jurovski medvojni župan Oto Wergles, gostilničar, in Fekonjevi so končno dočakali očeta.

Franček se z grenkim priokusom spominja sežiganja slovenskih knjig aprila 1941. Nemci so jih metali na velik kup v krajevnem središču, kjer so zgoreli mnogi dragoceni primerki knjig, ki so jih imeli preprosti kmečki ljudje. Le redki so imeli pogum in so slovenske knjige skrili. Franček je leta 1943 moral na delo na kmetijo Škrlec v Partinju. Leta 1944 so ga poklicali na nabor. V nemško vojsko ni bil vpoklican, moral pa je v delovno službo in je v Halozah kopal strelske jarke. Prebivali so na gradu Borl, z njim je bil tudi Franček Ploj, po vojni matičar v Voličini. Bivalne razmere so bile slabe, bili so lačni, domačini iz Haloz jim tudi niso mogli pomagati, saj so sami doživljali veliko pomanjkanje. Proti koncu vojne so nad Slovenskimi goricami pogosto letela zavezniška letala. Nekatera so odmetavala bombe, česar so se ljudje bali. Močne eksplozije letalskih bomb so bile leta 1944 v bližini lenarškega pokopališča, na Šantlovem bregu, ob cesti za Cmurek in pri Lormanju. "Med okupacijo je veljala stroga policijska ura med 21. in 5. uro. Tega smo se bali, saj nisi nikoli vedel, s kom se pogovarjaš in ali te morebiti kdo ne bo prijavil nemškim oblastem. Veliko izdaj je bilo zaradi ovaduštva domačinov, ki so se udinjali okupatorju," je povedal Franček.

Po končani vojni je postal njegov oče Janez predsednik Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Jurovski Dol, njega pa so vpoklicali v Jugoslovansko armado. Do leta 1947 je služil v KNOJ-u, nato pa so ga leta 1948 vnovič vpoklicali še na dosluženje v Split. Tam mu je bilo lepo. Rad se spominja tudi udarniških mladinskih akcij leta 1949, ko je bil kar dvakrat proglašen za udarnika. Leta 1948 je postal gasilec v domačem kraju in je gasilstvu ostal zvest vse do danes. Leta 2018 je prejel priznanje in značko za 70-letno udejstvovanje v gasilski organizaciji. Končal je mnoge strokovne tečaje Gasilske zveze Slovenije.

Leta 1953 se je zaposlil v takratnem Kmetijskem gospodarstvu Jurovski Dol. Kasneje je poklicno pot nadaljeval v Kmetijski zadrugi Lenart, bil je član delavskega sveta ter prejemnik mnogih priznanj in nagrad. Zadnje veliko priznanje pa je dobil v rojstni občini Sveti Jurij. Leta 2019 mu je namreč župan Peter Škrlec podelil Jurijev zlatnik. Naj ob koncu zapišemo še, da Franček hrani veliko izvirnih dokumentov in gradiva, ki je nadvse dragoceno za proučevanje novejše lokalne zgodovine. Tudi šolski zemljevid Dravske banovine iz leta 1935.