Iz Štajerca: Že od otroštva iz papirja izdeluje rože, ki so nepogrešljive tudi med fašenkom

"Spomnim se, da so Balažekva teta Mica že pred šestdesetimi in več leti znali narediti rože, ki niso nikdar ovenele. Takrat so to cvetje iz papirja, ki ga je bilo nekdaj zelo težko dobiti in je bil še kako dragocen vsak košček, spletale ženske v vence, krence smo rekli pri nas, in s temi resnično lepimi venci so okrasile bogeca in Marijiko. Z rožami so okrasile tudi manjše lesene križe, kar bogeci smo jim rekli, ki so jih ljudje imeli visoko v kotu hiše, po navadi nad mizo, okoli katere se je zbirala vsa družina," je oni dan, ko se je že mudilo z izdelavo rož iz papirja za nekaj vaških korantov, povedala Milica Cimerman in pokazala prste rok, ki kažejo, da vse to zvijanje papirja in delo z žicami ni za vsako roko. Rože iz papirja povezuje v ogromne, pa tudi kot dlan drobne dühe, s katerimi so nekdaj krasili hiše mladoporočencev. Zadnja desetletja so z njimi povezali fašenk in pustno dogajanje.

Poročni šopek za večni spomin

"Se človek kar nadela. Meni ogrodje za dühe zvije mož Franci, on je tisti, ki naredi, kar je treba, da jaz na tiste spretno zvite žice pripnem moje rože. Ljudje imajo zadnja leta še posebno radi take majhne dühece, za katere je treba kakih dvajset pisanih rožic, večji dühi, taki, s katerimi zadnjih nekaj desetletij okrasimo naše vasi in jih je videti na mestnih ulicah, so narejeni iz več deset večjih cvetov in več deset metrov pisanih trakov," pojasni mojstrica izdelovanja rož iz papirja, ki se spominja, da so s pisanim cvetjem iz papirja njega dni krasili domove mladoporočencev: "Nekdaj je bilo največ porok v pustnem času, od svečnice do pepelnice, ko živih rož, vsaj na podeželju, ni bilo kje dobiti, pa so si ljudje pomagali tako, da so najprej v okrasje zvijali in povezovali slamo, rože so znali pričarati tudi iz koruznega ličja, sledilo je cvetje iz papirja. Rože za gostijo so običajno izdelovale nevestine prijateljice na dekliščini. Vedelo se je, kakšen droben šopek morata imeti ženin in nevesta, pa kakšnega starešina in kakšnega kopjaš. Prav posebne bele šopke za nevesto in ženina je znal narediti Žilačva Micka iz Bukovec, ona je drobno cvetje iz posebnega belega papirja izrezovala s posebnim strojčkom, jih povoskala in šopki so ostali za večen spomin. Z dühi, tudi ti so bili najprej iz slame in ličja, so takrat krasili nevestino hišo, in ker so bili lepi in pisani, se je nekoč nekdo spomnil, da jih bi lahko povezal s pustnim krašenjem."

Na fašenk peš v Markovce

Nekdaj Meločova Milica, ki že desetletja z družino živi v Spuhlji, je odraščala v hiši sredi Markovcev, korak od vaške cerkve svetega Marka, pravi, da je še vedno Markovčanka: "Lepo nam je tu, a moji vedo, da ostajam Markovčanka. Le Zabovce je treba prehoditi in sem doma. Ta kilometer ali dva poti že leta na pustno soboto prehodiva z mojim Francijem, da doživiva fašenk v vsej njegovi pristnosti. Včasih, ko sem bila še dekle, smo se prvikrat maskirali na mali fašenk, to je bilo v ponedeljek. Na veliki fašenk, v torek, smo komaj čakali, da pride k hiši kak korant, pogostili smo v tistih dveh dneh piceke, prisluhnili petju vil, komaj čakali, da so na dvorišče prišli orači. Joj, kako lepo so peli! Bil je med njimi tudi moj oče, pa Meločov Janez, ki je bil tudi spreten pokač in v svoji starosti tudi najstarejši pokač daleč naokoli. Najbolj smo se nekdaj bali rus in porta, ki je to čudno žival spremljal kot pokač in je bil resnično grozno gor napravljen. Zavit v kak stari, že skoraj razpadajoči plašč, pa eno tako hudo grdo, doma narejeno masko je imel čez glavo. Nihče ni vedel, kdo se skriva za tem obličjem. Je pa ta porta letal naokoli, kričal, ošvrknil z bičem vsakogar, ki mu je prišel nasproti. Pa še rusa, v tisti naši, markovski, sta bila najmanj dva človeka, je zdravje pri živini oznanjala s svojim divjanjem in glasnimi kriki. Vsi, stari in deca, smo se ruse in njenega spremstva resnično bali, obenem pa komaj čakali, da jih vidimo. S prav posebno vzklikanjem smo jih vabili v bližino, pa obenem naganjali in bežali. Ja, fašenk nekoč je res bil zelo glasen, divji, vse je bežalo gor in dol po vasi. Skupine teh naših mask so spremljali pobirači s košarami, spletenimi iz šibja. V te korpe so jim gospodinje dale kaj jajc, krapčičov (krofov) in olüp (kvašenih flancatov). Rusa je včasih dobila še klobaso, zagotovo pa so gospodinje klobase skrbno hranile za obdaritev oračev. Iz Nove vasi so skoraj vsako leto gor k cerkvi prignali še kakega nagošejnskega medveda, ki je opletal gor in dol, in če sta se na kupu znašla dva, sta zagrabila mlada dekleta in jih povaljala po tleh. Teh medvedov, vsako leto jih je več, se v velikem krogu izogibajo dekleta še danes," se nasmiha Milica.

Med tradicionalnimi maskami so le vile tiste, v katerih je bilo nekdaj videti dekleta. "To pa seveda ne pomeni, da se nismo maskirale. Ena taka maska, ki so jo zadnja leta na veselje vseh dekleta spet obudila, so frajlice, bi se reklo gospodične, ki so se z okrašenimi kolesi vozile naokoli. V moji mladosti smo si pisana krila šivale kar same, vsak kos blaga iz materine omare je prav prišel, če smo imele papir, smo krila naredile iz tega, za okrasitev koles smo naredile rože iz papirja, a ker tega ni bilo kaj dosti in ga je običajno zmanjkalo za rože, ki jih nosijo frajlice, smo si pomagale s kuhalnicami. Nanje smo prilepile pisane trakove, da so izgledale kot ene velike rože," se časov, ko sta se z Gerčino Micko nekajkrat na dan preoblekli in včasih nista vedeli, da vsaka v svoji maski hitita po vasi, spominja Milica. Zdaj skupaj s prijateljico iz mladosti, nekdaj Kukovčevo in danes Bezjakovo Marijo, skupaj prepevata pri ljudskih pevkah Folklorne skupine Antona Jožeta Štrafele Markovci, je pa Milica včasih pela tudi v zboru pevk ptujske četrtne skupnosti Jezero.

Bežali od svečnice do pepelnice

"Bili so časi, ko mask ni bilo mogoče kupiti, pa tudi denarja za take nakupe nismo imeli. Naredili smo jih zato sami, na skrivaj, da nihče ni vedel, kdo beži od hiše do hiše. Smo pa bili že v tistih časih kaj hitro tudi cigani, kasneje pa vsemogoče maske, take skupinske. Srečati nas je bilo na vaških veselicah, ki jih je bilo veliko in kjer je veljalo, da se je opolnoči treba odkriti. Včasih smo zato z veselice odhiteli še pred polnočjo, da smo lahko, ne da bi nas prepoznali, plesali še v sosednji vasi. Pa ni bilo živahno in razigrano le v mladih letih. Se je zgodilo, da smo se na vaških veseljačenjih, ki jih nihče ne napove, pač pa se kar zgodijo, srečali z mojimi, ko smo mislili, da smo vsi lepo doma, pa se je izkazalo, da smo vsak po svoje šli v maškare," obuja spomine Milica, ki vsako leto komaj čaka, da zasliši prvi pok biča in prve korantove zvonce.

"Vse več je mladih, ki ohranjajo tradicionalne običaje, in če pred desetletji pokanja z biči skoraj ni bilo (več) slišati, je danes pokačev vse več. Ni ga lepšega za mojo dušo, kot ob prvem mraku slišati pokanje z biči in videti kakega mladeniča, ki si okrog pasu pripne korantove zvonce in se zapodi po vasi. Včasih je zvonce izdeloval tudi moj mož. Dobro mu je šlo od rok, koranti so jih radi imeli. Še je nekaj njegovih zvoncev, ki preganjajo zimo, zle duhove in vse slabo iz te naše dežele. Ene imamo doma, pa grem kdaj mimo in malo udarim po njih, da mi zapojejo. Če kaj, potem nam je vsem, ki smo se rodili s tem fašenskim dühom, uspelo ohraniti to ljudsko izročilo. Že res, da je že kazalo, da (nam) bo fašenk vzelo mesto, pa se to ni zgodilo, zdaj se k tradiciji vračamo bolj, kot smo se kdajkoli nadejali. Pokazalo se je ti zadnji dve leti tudi, da fašenka ni treba organizirati, da se ta kar zgodi in da naši ljudje preprosto čutijo v sebi vso to povezanost z nekimi starimi dühi in verovanjem," pravi Milica, ki je najbolj vesela, ko na vrata njenega doma potrkajo deklice, pa tudi kaka starejša ženska, in jo poprosijo, naj jim pokaže, kako se rože iz papirja delajo.

"Zdaj sem vsa v cvetju in ni je rože, ki je ne bi mogla narediti iz pisanega krep papirja. Je treba le dobro opazovati, posnemati naravo in izbrati pravo barvo papirja, da je roža taka, kot bi bila živa," se v pozdrav nasmiha Cimermanova Milica in mi na kolo pripne pisani šop rož, češ, take fejst pisane pa so rože iz papirja za fašenk.