Miklavško družinsko podjetje, ki v času koronavirusa dodatno zaposluje in za razvoj potrebuje večjo lokacijo

Primož Bučar, ki je po izobrazi univerzitetni diplomirani inženir gospodarskega inženirstva, je direktor vse bolj uveljavljenega podjetja Kovinarstvo Bučar s sedežem v Miklavžu na Dravskem polju. V Arji vasi imajo prek podjetja KB-CE tudi prodajni center in skladišče, v nemškem kraju Kaisersesch v bližini mesta Koblenz pa franšizo. Skupaj tako zaposlujejo nekaj več kot 80 ljudi. Zaposlovali so in še bodo tudi v času koronavirusa. Njihova največja težava pa je lokacija podjetja v Miklavžu, ki je pretesna za njihove razvojne načrte.
V lanskem letu so pri Kovinarstvu Bučar v miklavškem in žalskem podjetju skupno beležili okrog devet milijonov evrov prihodkov in 136 tisoč evrov čistega dobička, letos pa kljub koronavirusu načrtujejo še desetodstotno rast prihodkov, na okrog 10 milijonov evrov, pri čemer bo v žalskem podjetju prihodkovna rast celo 30-odstotna. Z lanskimi in letošnjimi rezultati, tako Primož Bučar, so glede na situacijo v zvezi s koronavirusom zadovoljni, res pa je, da so si konec lanskega leta za letos zastavili znatno višje cilje, ki pa jih zaradi koronavirusa ne bodo popolnoma dosegli. 

V petih letih selitev podjetja

"Razmišljamo, da bi v obdobju petih let glavno poslovno-proizvodno lokacijo preselili iz Miklavža. V poštev pride odkup obstoječe industrijske hale v bližini Maribora, a je zelo malo takšnih, ki bi bile v dobrem stanju in bi ustrezale našim potrebam. Druga možnost je nakup povsem novega zemljišča, ki pa bi imelo dobro lokacijo, ustrezno kvadraturo in bi bilo cenovno ugodno. Razlog za skorajšnjo selitev je, da bi potrebovali vsaj dvakrat več prostora, kakor ga imamo zdaj v Miklavžu, kjer pa realnih možnosti za širitev ni," se zaveda Primož Bučar. Njihovo podjetje ima sklenjeno franšizno pogodbo s podjetjem iz nemškega kraja Kaisersesch v bližini Koblenza, medtem ko so avstrijsko podružnico v Linzu, katere solastniki so bili, zaprli, saj so se tam dogajale nepravilnosti, zato nadaljnje sodelovanje z njimi ni bilo mogoče. Tam je bilo 22 zaposlenih, nekaj slovenskih delavcev je zdaj zaposlenih pri njih v Miklavžu, medtem ko so avstrijski delavci kmalu našli drugo zaposlitev v Avstriji.
Ob Primožu Bučarju v družinskem podjetju dela tudi njegov brat Gregor Bučar, mama Hilda je prokuristka, medtem ko je oče Drago delno upokojen, ostaja pa še nosilec dejavnosti in lastnik podjetja. Dejanski prenos vodenja podjetja na mlajšo generacijo Bučarjevih se je zgodil pred približno desetimi leti, ko so tudi začeli posodabljati in avtomatizirati proizvodnjo, v kateri je danes malo ročnega dela. Načrtujejo, da bodo ostali družinsko podjetje, ki ga je že leta 1966 ustanovil dedek Primoža in Gregorja Bučarja.

Kljub koronavirusu dodatno zaposlujejo

V obdobju koronavirusa zaposlenih niso pošiljali na čakanje, četudi jim je maloprodaja močno upadla, le nekaj komercialistov in drugih zaposlenih v pisarni je po večini delalo od doma, proizvodnja pa je delala prilagojeno glede na priporočila, pri čemer so upoštevali sprejete preventivne ukrepe. Že aprila in s 1. avgustom letos so zaposlovali, običajno pa v letu dni zaposlijo do pet ljudi in podobno pričakujejo tudi v naslednjih treh letih. Bi jih pa zaposlili še več, če bi imeli večje prostore. V podjetju je povprečna bruto plača okrog 1800 evrov, v proizvodnji, kjer so po večini zaposleni s srednješolsko in poklicno izobrazbo, pa okrog 1500 evrov bruto. Ob tem so zaposlenim letos izplačali 1200 evrov (neto) regresa, ob koncu leta jim plačajo še približno 1000 evrov bruto trinajste plače, tisti, ki celo leto niso bili na bolniški, pa prejmejo še 600 evrov.
Dve tretjini zaposlenih sta neposredno v proizvodnji, preostali delajo v režiji s prodajniki in komercialisti na čelu. "Drugače pa imamo zaposlene tudi inženirje, predvsem konstrukterje, ki zagotavljajo vso potrebno podporo arhitektom in projektantom. Veliko nam pomaga naš program KB Shop, s katerim lahko stranke želeno naročajo brez osebnega kontakta, kar smo koristili že pred koronavirusom. Za prihodnost imamo za obdobje koronavirusa pripravljene tri scenarije in tudi po najbolj črnem zaposlenih ne bomo odpuščali, temveč jih bomo izobraževali in več delali na razvoju novih izdelkov, za kar običajno ni dovolj časa," meni sogovornik.

Veliko sodelujejo z izobraževalnimi institucijami

Pri njih največ zaposlujejo tehnične kadre, zlasti strojne tehnike, CNC-operaterje in konstrukterje. Te kadre tudi najbolj potrebujejo in iščejo, četudi večjih težav z iskanjem nimajo; po Bučarjevih izkušnjah je bilo primerne kadre najtežje dobiti v letih 2014-15. Pri iskanju kadrov veliko sodelujejo s srednjimi šolami, predvsem s Tehniškim šolskim centrom Maribor na Teznem, pa tudi z mariborsko univerzo - Ekonomsko-poslovno fakulteto, Fakulteto za strojništvo, Fakulteto za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. Tako dobijo potencialne zaposlene, pa tudi vajence in študente, ki potem pri njih opravljajo prakso. Zelo pa pozdravljajo odločitev osnovnih šol, ki svojim učencem z ekskurzijami približajo tehniške poklice in predstavijo sodobne proizvodne obrate.
Več težav je pri investicijah, za katere se je težko odločati v teh gospodarsko bolj negotovih časih. Še lani so za investicije namenili 700 tisoč, letos bodo 300 tisoč evrov, a manj bi investirali, tudi če ne bi bilo koronavirusa. Zadnja večja investicija je bila nabava krivilnega stroja. Na področju investicij si bodo vzeli malo zaleta, saj bo za njih selitev poslovno-proizvodne lokacije iz Miklavža kar velik zalogaj - v naslednjih petih letih bodo za ta namen porabili okrog deset milijonov evrov in pri tem računajo na kreditno pomoč bank, s katerimi že dobro sodelujejo, uporabili bodo tudi čim več sredstev skladov in drugih možnih državnih spodbud. Primož Bučar obenem opozarja, da je v teh negotovih časih še bolj treba paziti na varnost, ter se v skladu s tem odločati in skrbno izbirati poslovne partnerje.

Zares se izšolajo šele pri njih

V Kovinarstvu Bučar imajo številne različne sklope proizvodov - od vseh možnih izdelkov, ki jih potrebujete za strehe in fasade, kritine pa do izdelkov za okolico (ograje, visoke grede ipd.) in interier (npr. omarice za gasilne aparate, klopi, pitnike). Približno petino prihodkov ustvarijo v tujini, največ v Avstriji, Nemčiji in v Italiji, delali so že za trge Južne Afrike, Singapurja in druge bolj oddaljene, skoraj nič pa v državah nekdanje Jugoslavije. Širijo proizvodnjo na področju industrije in na druge panoge, ki jih lahko obvladajo z obstoječim strojnim parkom. Delajo pločevinaste strehe in fasade, izdelke iz aluminija, bakra, pocinkane pločevine, nerjavečega jekla. Primož Bučar izpostavlja, da jim na lokaciji v Miklavžu manjka prodajni salon, saj tisti v Žalcu daje dobre rezultate, medtem ko stranke v Miklavžu le stežka ugotovijo, kaj vse lahko pri njih kupijo.
Zasebne stranke, obrtniki (kleparji, krovci), trgovine in pa projektni posli so njihovi prodajni sklopi. "Smo relativno majhno podjetje in spremljamo, kaj se na trgu dogaja, kakšni so trendi glede novih materialov in novih izdelkov. Naša prednost je, da smo bolj prilagodljivi. Realno pa se CNC-operaterji in konstrukterji, ki jih najbolj potrebujemo, izšolajo šele pri nas, kar pa je tudi logično. Iz šolskih klopi, po večini so to strojni tehniki, s seboj prinesejo osnovno znanje o materialih, o načinih preoblikovanja, znanje matematike, fizike in mehanike ter osnove branja načrtov. Če imajo dar uporabe logičnega razmišljanja in imajo interes, so lahko pri nas uspešni. Drugače pa pri prodaji na tujem nimamo večjih težav in ovir. Ker že imamo reference v svetovnem merilu, se velikokrat stranke kar same obrnejo na nas. Res pa nam v samem začetku velikokrat dajo delati manj želene posle, tudi bolj 'umazane' in manjše količine, da nas preizkusijo, ali smo dovolj dobri in dovolj zanesljivi, potem pa dobimo tudi boljše posle. Smo just-in-time usmerjeno proizvodno podjetje, ki ima posel in s tem tveganje zelo razpršeno," zaključi Primož Bučar.