Slovenska javnost delo lovk slabo pozna, in to kljub temu, da so nekatere že desetletja aktivne članice in z raznovrstnim delovanjem trajno zapisane v mnoge družinske kronike. Ena od njih je Ljudmila Trafela (ali Milica, kot jo kličejo znanci in prijatelji) s Ptuja. To poletje je dopolnila okroglih osemdeset let in dobršen del njene bogate življenjske in delovne poti je prežet z udejstvovanjem v lovski organizaciji.
Spoštovana in cenjena lovska tovarišica
Od mladih let je rada hodila v lovišče
Ko vztrepeta lovsko srce ...
Milica je od mladih let rada hodila v lovišče, v naravo in kljub mnogim družinskim in delovnim obveznostim zmerom našla čas za obhod lovskega revirja, za krmljenje divjadi in urejanje lovskih naprav. Najbolj je vztrepetalo njeno lovsko srce, ko je v revirju našla srnjake s posebnimi, "deformiranimi" trofejami. "Igra narave pač," se spominja svoje bogate lovske bere in naklonjenosti boginje lova Diane. Poleg srnjakov so ji vedno dvignili adrenalin divji prašiči, dolge večere je presedela na lovskih prežah in čakala ščetinarje, rada pa se je udeležila tudi skupnih lovov s pogoni na divje prašiče. Imela je kar dober nalet, nam je ob okroglem jubileju svoje soproge povedal njen mož mag. Emilijan Trafela, dolgoletni ptujski in slovenski lovski funkcionar. Milica in Milan sta hodila na lov tudi v tujino, na Slovaškem in Madžarskem sta lovila jelene, v Kanadi losa in karibuja, lepe spomine imata tudi na lovska doživetja v afriških loviščih. O vsem tem bi lahko napisala debelo knjigo.
