Slovenski cestarji so nekoč 28. junija praznovali dan cestarjev. Tega praznika se rad spominja tudi Roman Lorenčič iz Cerkvenjaka v Slovenskih goricah, ki je kar 31 let delal v nekdanjem Cestnem podjetju Maribor (CPM). Potem ko je leta 2011 to šlo v stečaj, so cestarji ostali brez dela in tudi Roman je našel novo zaposlitev. Nekoč je bil poklic cestarja izredno spoštovan, sploh v časih, ko še ni bilo asfalta in so cestarji imeli skromno orodje - kramp, lopato in motiko. S tem orodjem so skrbeli za urejenost in vzdrževanje cest, se spominja Roman, ki je za predano delo v CPM prejel veliko priznanj in nagrad. Kot eden od predstojnikov v podjetju je imel vedno dobre sodelavce, ki jim je povsem zaupal.
Cestar pluži cesto ob vsaki uri, polaga asfalt v največji vročini, v mrazu polaga robnike
Cestar je po njegovem trdnem prepričanju poklic, ki se je razvijal vzporedno s skrbjo za stalno vzdrževanje cest ob naraščajočem avtomobilskem prometu v 20. stoletju. Ta dejavnost je bila na visoki ravni že v času Rima, v srednjem veku pa je nazadovala. V poznejšem zgodovinskem razvoju je bilo vzdrževanje cest, torej dediščina sodobnega cestarstva, tudi del obvezne tlake, ki se je obdržala še v 19. stoletju.
Sodobno vzdrževanje cest v naši državi v veliki večini opravljajo danes cestna in druga za to usposobljena podjetja. Cestar mora imeti dobro mero zavesti, da pluži cesto ob vsaki uri, da polaga asfalt v največji vročini, da mu ne otrdijo roke, ko v mrazu polaga robnike. To so cestarji - in takšni smo delali v CPM, pove sogovornik.
Sicer pa smo Romana Lorenčiča že predstavili kot veterana vojne za Slovenijo in predsednika Maistrovega društva v Cerkvenjaku. Ob 28. juniju pa se je nostalgično spomnil svojih cestarskih let in dejal, da je bil in je še vedno cestar, ki je kljub dodatnemu izobraževanju ohranil vse vrednote tega poklica. Vesel je, ko se sreča z nekdanjimi sodelavci, ki jih je iz leta v leto manj. Ima bogat osebni arhiv, iz katerega smo izbrskali zanimivo fotografijo cestarjev iz leta 1984. Za zgodovino, pravi, da ne bo pozabljeno, kaj vse smo pridni Slovenci v preteklosti znali narediti. Z lastnim rokami in žulji, tudi brez strojev in moderne mehanizacije. Zato se je treba tega časa spominjati, dodaja Roman, ki je ponosen na slovensko zgodovino.
