Duška Škerjanc
Rojena je bila v napredni družini, ki ji je vcepila ljubezen do vrednot v življenju in ki jih je tudi spoštovala na svoji življenjski poti. Spoštovanje do slovenskega jezika in kulture jo je pripeljalo v učiteljski poklic.
Šolala se je v Mariboru, kjer je obiskovala tudi gimnazijo, sodelovala v društvu Sokol in skavtski organizaciji. Po izgnanstvu v Srbiji in sodelovanju v partizanskem gibanju se je po osvoboditvi posvetila učiteljevanju, službovala v več krajih in 1954 leta nadaljevala svoje poslanstvo v Osnovni šoli Ruše, kjer je pričakala tudi upokojitev leta 1979. Poročila se je z Ludvikom Škerjancem. Imela je sina Mirana in hči Majdo, žal so že vsi pokojni, osrečujejo pa jo zato dve vnukinji in štirje vnuki ter trije pravnuki.
Svoj dom je imela v Bistrici ob Dravi in tu je pustila tudi svoj pečat. Posebej jo je veselilo delo na kulturnem področju, skoraj 60 let je posvetila delu v KUD Svoboda, se trudila za kulturni razvoj kraja, česar ni čutila le kot dolžnost, ampak jo je to tudi osrečevalo. In kot je sama povedala: "Vedno sem poudarjala bogastvo slovenske besede, glasbe, pesmi in petja; to me spremlja od malih nog in mi je balzam za dušo." Pela je v pevskem zboru, desetletja vodila recitacijsko skupino, bila je avtorica številnih proslav in prireditev, pri folklorni skupini je v začetku pela tudi njena harmonika, najdemo jo v vseh vodilnih vlogah društva, 30 let je bila članica uredniškega odbora glasila Naš krajan in ves ta čas tudi lektorica. In ko so leta naredila svoje in ni bila več tako "poskočna", kot je sama povedala, se je pridružila skupini Škrajice ter uživala v teh druženjih.
Čeprav z leti ni bila več tako mobilna, je njen duh še vedno iskriv, še vedno bere časopise, tudi spomin ji ne nagaja preveč. Zato jo "svobodaši" še vedno radi obiskujemo, vedno smo sprejeti s prisrčnim nasmehom. Ob visokem jubileju ji želimo predvsem zdravja, ki bi ji še naprej ohranjalo njen življenjski optimizem.
