Alojz Bezjak iz Spodnjega Dupleka, upokojeni avtomehanski mojster, ki je dolgih 43 let popravljal avtobuse v nekdanjem Certusu, se je v pokoju lotil izvedbe svoje poslovne ideje iz mladosti. Pri svojih 30 letih si je za druženje s prijatelji zamislil prav posebno verzijo prenosnega mini kegljišča. "Že prva verzija je vsebovala vse osnovne lastnosti, kot jih ima današnja, patentirana. Takrat sem natančno preučil vse dimenzije, višino kegljev, potrebne razdalje med njimi in potrebno debelino krogle ter določil pravila igre," pripoveduje. "Ko sem se upokojil, pa sem začel razmišljati, da bi svoj prosti čas usmeril v kakšno dejavnost. Videl sem, kaj so posamezniki izdelovali iz lesa, od kravat, ur, nakita …, jaz sem pa imel v garaži izdelek, kot ga še ni bilo na tržišču."
Tudi za ljudi na invalidskem vozičku
Izdelek je primeren za vse generacije, tako za mlade in starejše ter celo za invalide, svoj izum predstavi Bezjak. "Kroglice so majhne. Čeprav so iz železa, ni za podiranje kegljev potrebna posebna moč. Višina mize je prilagojena tudi ljudem na invalidskem vozičku, mišljeno pa je, da bi na drugi strani dva in pol metra dolge steze sedel eden izmed igralcev in odstranjeval podrte keglje ter vračal kroglice." Za kroglice je poskrbel s klančino, zaradi česar jih je treba samo potočiti po žlebu in se vrnejo na začetno pozicijo, pokaže na enem izmed svojih izdelkov, po tem, ko v treh metih podre skoraj vse keglje.
Ljubitelj starodobnikov in žganjekuhe
Sedaj, ko je ves izdelek narejen ročno, strošek posameznega kegljišča ocenjuje na okoli 500 evrov, vse pa je odvisno od izbire lesa, ki je lahko od smreke do mahagonija, pove. "Keglji pa so iz bukovega lesa, ki se lažje obdeluje, pa tudi železna kroglica na njih ne pusti sledi." V svoji delavnici se trenutno ponaša s tremi mini kegljišči, ki jih je po Bezjakovih načrtih izdelal njegov prijatelj, mizar iz Poljčan, in na podlagi teh prototipov se je podal tudi v registracijo patenta za svoj izum.
Nekdanji avtomehanik, ki se je v svoji domači delavnici specializiral za popravila legendarnega fička, je še vedno ljubitelj starih avtov, s svojim starim mercedesom 190D je Bezjak član društva Oldtimer Duplek. Z ženo Jožico pa sta po Dupleku znana tudi po žganjekuhi in nasadu več vrst sadja. Ponašata se s številnimi prejetimi zlatimi vrtnicami - priznanji za lepo urejeno okolico, letos pa bosta praznovala tudi zlato obletnico poroke, ponosno pove Bezjak. In ne pozabi omeniti, da je že vse od leta 1963 redni naročnik Večera, ki ga je dve leti prejemal celo v vojsko.