Jasmina Cehnar
Začelo se je pred petimi leti. V kulturnem domu v Jurovskem Dolu. Naivno, entuziastično, iz nič. Danes pa, brez pretiravanja: zgodba o uspehu. Pravzaprav edino, na kar lahko Mariborčani poleg urbanih vrtov pokažemo kot na trajnostno zapuščino evropske prestolnice kulture (EPK) 2012. In kar lahko imamo za dokaz, da dobro premišljenim projektom, ki izhajajo iz resničnih potreb ljudi in lokalne skupnosti, ne more spodleteti. O čem sploh govorimo? O Zadrugi Dobrina, seveda. Tisti skupini za pravično trgovino z živili, ki mestu prinaša tedenske zabojčke domače zelenjave iz integrirane, še raje pa ekološke pridelave. Pa ne samo to, s svežo zelenjavo brez pesticidov, ki pride iz zaledja mesta in ne iz na tisoče kilometrov oddaljenih hladilnic, oskrbujejo tudi vrtce, šole in druge javne zavode, meščanom pa v svoji trgovinici v Tkalskem prehodu ponujajo še "out of the box" lokalne izdelke, ki bi jih drugje težko dobili. Da ne omenjamo njihovega kmečkega keteringa. Skratka, prava vez med podeželjem in mestom, kot se tudi sami radi podnaslavljajo.
Letno za 40 do 45 odstotkov navzgor
Dobrina, ki si prizadeva za pravično plačilo pridelovalcem in proizvajalcem ter trajnostno lokalno preskrbo s hrano, raste kot konoplja. Članstvo so z devetih ustanoviteljev do danes razširili na 75, dobavo pa z dveh osnovnih šol in nekaj vrtcev na 45 obratov javne prehrane v Mariboru in Slovenskih goricah ter povprečno 70 rednih odjemalcev tedenskih zabojčkov. Temu sledijo tudi številke prodane zelenjave: v letu 2012 so razvozili slabih 30 ton zelenjave, letos pa že 80 ton. Še bolj so v istem obdobju poskočili prihodki - s 40 tisočakov na 160 tisoč evrov, kar bodo do konca tega leta še povečali. Še nekaj dosežkov: okoli 15 kmetij so prepričali, da se preusmerijo v eko pridelavo, nekaj kmetij so rešili z roba propada, štirim ljudem znotraj zadruge pa dali službo. Več kot dovolj razlogov, da v zadrugi te dni ponosno proslavljajo in z optimizmom zrejo naprej. "Na začetku smo imeli veliko srečo, da smo preko EPK prejeli sredstva, s katerimi smo nabavili inventar, v letu 2012 pa tudi zaposlovali osebje. Potem ko smo se morali postaviti na lastne noge, je bilo malenkost težje, vendar v zadnjih treh letih živimo izključno iz prometa, ki ga zadruga ustvari s prodajo v obrate javne prehrane, v trgovine oziroma preko tedenskih zabojčkov. V letu 2013 smo morali urediti zaposlitve, da smo zmanjšali stroške dela, vendar sedaj rastemo za 40 do 45 odstotkov letno, nabava pri proizvajalcih pa se povečuje za 30 odstotkov letno," je povedal Denis Ploj, direktor Zadruge Dobrina, ki jo čaka še kar nekaj izzivov.
Nad presežke s predelavo
Največji je spopad z nihanjem prodaje. V času poletnih presežkov zelenjave namreč nimajo toliko odjemalcev, pozimi, ko zlasti ekološke zelenjave pogosto zmanjka, pa jih pesti pomanjkanje, zaradi česar morajo zavračati javna naročila oziroma lahko v obrate javne prehrane vstopajo le s predelanimi izdelki. Prav zato v svoji hladilnici v Gorkega ulici 34 vzpostavljajo še predelovalni obrat, s katerim bodo lahko kmetom zagotavljali prevzem presežkov. Težave povzroča še slabša konkurenčnost denimo zaradi uvoza cenejše ekološke zelenjave iz Avstrije, kjer so boljši pogoji in bolj naklonjena zakonodaja za tovrstno pridelavo, cene pa posledično nižje. Na slovensko državo zato vztrajno apelirajo za sistemske spremembe, protestirajo zlasti zoper obdavčitve zadrug, katerih namen ni profit, temveč le povezava kmetovalcev, je pojasnil Ploj.
Glavni cilj pa ostaja razvoj ekološkega kmetijstva. V zadrugo je ta hip vključenih 28 ekoloških kmetij. "Če pa pogledamo celotno območje Slovenskih goric, imamo podatke, da se je od leta 2011 do danes to število povečalo z 11 na skoraj 40. To nas lahko vse veseli. Če namreč želimo trajnostno naravnan razvoj samooskrbe, je zame na prvem mestu prav ekološka pridelava," pa pravi predsednica Zadruge Dobrina Milojka Fekonja. "Če zelenjavo danes utrgamo na naši njivi, je jutri v Mariboru, da jo pojeste svežo, nič potopljeno v noben strup. Seveda je včasih treba za to dati kak evrček več, je pa zdravo, domače," je besede predsednice podkrepila Marija Šauperl, nadzornica Zadruge Dobrina in ena izmed začetnic zadružništva v osrčju Slovenskih goric, ki je postregla s podatkom, da v Jurovskem Dolu ob ustanavljanju Dobrine ni bilo niti enega ekološkega kmeta. "Nihče ni znal povedati, kako vse to gre, tudi mi, ki smo to začeli, pravzaprav nismo vedeli, kaj bi naredili. Smo se pa odločili in začeli," se je spominjala Šauperlova, sicer direktorica lenarške knjižnice, danes tudi že lastnica ekološke kmetije, ki je poleg sociologinje Marte Gregorčič, idejne vodje epekajevskega programskega sklopa Urbane brazde, zaslužna, da se je Jurovski Dol našel z EPK - naredili so seznam kmetov ter jih začeli izobraževati in prepričevati, da so se priključili. Prav motivacija ljudi je bil najtežji korak, je še dejala Šauperlova in dodala, da je projekt uspel tudi zato, ker so že na začetku zastavili, da ne bo umrl s koncem EPK.
Rešilna bilka za male
Eden prvih članov zadruge je tudi Franček Ruhitel s svojo kmetijo pri Fridi na Zgornji Ročici pri Sveti Ani, ki se je v ekološko pridelavo preusmerjala ravno v času nastajanja Dobrine. Vključitev je bila edina logična poteza. "Dobrina je rešilna bilka za nas male kmetovalce v Slovenskih goricah. Vemo, da je današnji sistem globalen, mi mali pa le težko prodremo na trg," je svoj pristop pojasnil Ruhitel, ki se je z družino usmeril v pridelavo pozabljenih rastlin, kot so pira, ajda in lan, gojijo še zelenjavo, preko zadruge pa prodajajo še filcane, polstene izdelke, saj se ukvarjajo tudi z ovčjerjejo. Zadružništvo mu sicer ne zagotavlja preživetja, pomeni pa stalen vir prihodka, kar je več kot dobrodošlo, je še povedal sogovornik. Niso pa vsi, ki surovine dobavljajo Dobrini, njeni člani. Tak je dobavitelj ekoloških jajc, Šentiljčan Karl Meier, ki sodi v koroško Zadrugo Dobrote. "Princip delovanja je popolnoma drugačen v primerjavi s tistimi prejšnjimi zadrugami, ki so se prelevile v klasične trgovce. Nove zadruge funkcionirajo na korektnem poslovnem sodelovanju in je proizvajalec cenjen. Običajno pa je pridelovalec ta zadnji - vsi že poberejo denar in dobičke, ko proizvajalec še niti ne dobi plačanega dela in vložka, ki ga je dal v proizvod," je povedal sogovornik. Z Dobrino je zadovoljen tudi Davor Bračič, ki v okviru družinske blagovne znamke Mojstri okusov zadrugo zalaga s čili omakami, tovrstno sodelovanje pa je zanj pot do novih kupcev: "V trgovini zadruge se gibljejo stranke, ki iščejo domače izdelke. Super se mi tudi zdi, da dobavitelje povezujejo v projektu zabojčkov, v katere dajejo mojo čili omako, od drugega vino in od tretjega zelenjavo, da imamo vsi korist. To je redko, saj so drugje lobiji, ki določene artikle tiščijo naprej, določeni pa se nikoli ne prodajo. Tukaj pa je kar pošteno."
