Zagovorniki prostega trga v vladi zmeraj vidijo sovražnika. Kot je v nagovoru po prvi inavguraciji dejal nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan: "V tej krizi vlada ni rešitev naših težav, vlada je težava."
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej se trge povzdiguje na piedestal, češ da so edini možni način za optimalno razporejanje virov. Zdravo gospodarstvo kajpak vodi podjetniški duh, ne pa politika, saj mehanizem za oblikovanje cen zanesljivo odraža informacije o vrednost blaga in storitev. Kupci oddajajo ponudbe, prodajalci prodajo ponudniku z najvišjo ponudbo in vsi vpleteni so seveda racionalni in dobro informirani. Trgovanje je prav tako vedno učinkovito, saj so posli vedno sklenjeni pri ravnovesni ceni. Svet je popoln.{infobox-quote_full}166880{/infobox-quote_full}
No, v resnici seveda ni tako. Udeleženci na trgu morajo plačevati transakcijske stroške in stroške obveščanja, negativne eksternalije in tržne pomanjkljivosti pa so neizogibne. Celo najbolj goreči zagovorniki politike laissez-faire se strinjajo, da mora vlada občasno posredovati, čeprav ne bi smela storiti ničesar, kar bi izkrivljalo rezultate na trgu.
Toda kaj, če trg najbolj izkrivljajo akterji na trgu sami? Glede na to, da so med seboj prepletene finančne, zdravstvene in podnebne krize, s katerimi se danes soočamo, popolnoma drugačne od krize, ki jo je imel v mislih Reagan, se je vredno vprašati: ali je težava v trgu?{api_embed_photo_L30}690815{/api_embed_photo_L30}
Trenutna ameriška administracija je očitno točno takšnega mnenja. Predsednik Joe Biden je 9. julija 2021 podpisal izvršni ukaz o povečanju konkurenčnosti v ameriškem gospodarstvu, ki zveni kot dolg seznam, poln tržnega izkrivljanja in manipuliranja. Osredinja se predvsem na velike korporacije v kmetijskem, zdravstvenem, finančnem, farmacevtskem, tehnološkem in transportnem sektorju.
S tem izvršnim ukazom se želi Biden spoprijeti s številnimi problemi, ki pestijo gospodarstvo ZDA, kot so prekomerna konsolidacija v ključnih industrijah, nezadostna preglednost trga, nepravične, diskriminatorne in zavajajoče cene, ovire za vstop na trg, ki so jih postavila obstoječa podjetja, ter protikonkurenčne distribucijske prakse. Oškodovani so povprečni spletni uporabniki, uporabniki družbenih omrežij in spletnih trgovin, stranke letalskih prevoznikov, novi podjetniki in mala ter srednje velika podjetja na najrazličnejših področjih, na primer neodvisne pivovarne in kmetje.
Vse te skupine so prikrajšala podjetja, ki izkrivljajo trg za lastno korist. V teh novih razmerah je stari rek "kupec naj pazi" le še prazna fraza. Nekoč si je kmet lahko natančno ogledal kravo, preden se je odločil za nakup, in če pri tem ni opazil, da žival šepa, si je bil sam kriv. Toda tovrstne preproste izmenjave med relativno enakovrednimi subjekti je zamenjala skrajno nesorazmerna ureditev, v kateri anonimne stranke vstopajo v asimetričen odnos z velikimi podjetji, ki ne dopušča nikakršnega pogajanja.
Še hujše je, da so si te iste korporacije zagotovile prevladujoč položaj na trgu s širokim naborom varljivih praks, kot so zavajajoče oglaševanje, zaračunavanje dodatnih stroškov in druge strategije, ki otežujejo primerjavo cen različnih ponudnikov, ter ukrepi za odvračanje stranke od tega, da bi zahtevala vračilo denarja v primeru nezadovoljivo opravljene storitve.
V finančnem sektorju se proti goljufijam, zavajanju in napačnemu prikazovanju dejstev borijo s pomočjo regulativnega nadzora. Družbe, ki želijo svoje delnice in obveznice uvrstiti na borzo, morajo razkriti določene informacije, ki jih potrebujejo vlagatelji, vse skupaj pa se skrbno nadzira, zato da se zagotovi, da podjetja res spoštujejo pravila.
Drži, da ta sistem še zdaleč ni popoln. V zadnjih desetletjih se je občutilo pomanjkanje regulatorjev, prodaja vrednostnih papirjev zaprtemu krogu vlagateljev pa se je razmahnila. A kljub temu še vedno velja, da trgi delujejo le, kadar za vse veljajo ista pravila.
Podjetja jih bodo, jasno, poskušala nekako zaobiti, če bodo s tem lahko pridobila prednost. A dandanes je v nekaterih panogah spodkopavanje tržnih načel krepko preseglo običajno zavajanje potrošnikov ali pa umazane igre proti morebitni konkurenci. Farmacevtske družbe imajo denimo ogromno korist od zakonitih monopolov: patentirajo inovativne izdelke, ki so jih izdelale s pomočjo javno financiranih raziskav, te patente pa nato vedno znova podaljšujejo z minimalnim spreminjanjem prvotne sestavine. Toda očitno niti takšne zajetne zakonite subvencije niso dovolj za farmacevtske velikane, ki so v želji po čim večjem dobičku dvignili cene zdravil na recept ter poskusili preprečiti prodajo generičnih in biološko podobnih zdravil - in to celo v času pandemije.
Za tehnološke gigante pa sta nadziranje uporabnikov in strank ter požiranje potencialnih konkurentov z namenom, da jih odstranijo s trga, postala nekaj čisto vsakdanjega. Vodilne platforme se predstavljajo kot potrošniku prijazne, a jim obenem preprečujejo kakršnokoli pomenljivo izbiro. Amazon na primer maloprodajnim trgovinam, ki nimajo druge izbire, zaračunava visoke stroške, hkrati pa z njimi neposredno tekmuje.
Podobno je z največjimi družbenimi omrežji, ki so mnoge tradicionalne medijske hiše potisnila na rob bankrota s tem, ko so omogočala objavo njihovih vsebin, ne da bi zanje plačala nadomestilo. Ko je avstralska vlada sprejela zakon, s katerim bi digitalne platforme zavezala k plačevanju avstralskih ustvarjalcev medijskih vsebin, je podjetje Facebook začasno preprečilo povezave do avstralskih medijev in celo zagrozilo, da bo celotni državi onemogočilo dostop do njihovih storitev. Facebook je kasneje popustil, ko je dosegel dogovor z družbo NewsCorp v lasti medijskega barona Ruperta Murdocha, pri čemer manjši mediji niso imeli priložnosti sesti za pogajalsko mizo.
Toda če bi obstajala nagrada za izkrivljanje trga, bi ta zagotovo pripadla delodajalcem. Velika podjetja uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, da obvladujejo delavce, namesto da bi zanje med seboj tekmovala. Več desetletij že spodkopavajo prizadevanja sindikatov, selijo delovna mesta v tujino, da bi brzdala rasti plač, zdaj pa poskušajo zaposlene na vseh nivojih vezati na podjetja s pomočjo pogodb, ki prepovedujejo konkurenco.
V takšnem delovnem razmerju je ta hip od 28 do 48 odstotkov vseh zaposlenih v ZDA, od delavcev v restavracijah do zaposlenih na višjih položajih, ki so z inovacijami in delom bistveno prispevali k zaslužku delodajalcev, ne da bi jim pripadala pravica do intelektualne lastnine, ki so jo pomagali ustvariti. Tistim, ki poskušajo izstopiti iz takšnega razmerja, se grozi s tožbami, ameriška sodišča pa se od nekdaj postavljajo na stran delodajalcev, ki lahko zaposlene odpustijo iz kakršnegakoli razloga.
Takšne asimetrične ureditve zaudarjajo po hierarhiji, ne pa po prostem trgu, ki učinkovito razporeja vire, vključno s človeškim kapitalom. Ravno zato bi morali prav zagovorniki prostega trga najglasneje ploskati Bidnovi administraciji, ker se želi spopasti s temi neofevdalnimi trendi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
