Evropo je preplavilo olajšanje, potem ko je postalo jasno, da bo Donalda Trumpa v Beli hiši zamenjal Joe Biden. Prihod novega ameriškega vodstva bi lahko po štiriletnem zastoju v čezatlantskih odnosih napovedal začetek dobe konstruktivnega sodelovanja pri reševanju dvostranskih in globalnih vprašanj. Toda v preteklih tednih je prvotni občutek olajšanja zamenjala nervoza, potem ko je ameriška politična scena zdrsnila še globlje v krizo. Ameriške demokratične ustanove so bile tarča napadov, kakršnim nismo bili priča že od državljanske vojne naprej. Vdor v ameriški Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja in so ga v živo prenašali po televiziji, je osupnil ves svet, zato ga ne bomo tako hitro pozabili.
Sovraštvo in prezir do demokracije, ki so ju pokazali vstajniki, z odhodom Trumpa ne bosta izginila. Na milijone Trumpovih privržencev po vsej državi bo vztrajalo pri lažnem prepričanju, da so bile volitve ukradene. Trump je po odhodu s predsedniškega položaja za seboj pustil globoko ranjeno ameriško družbo ter Evropo, ki jo prevzemata nervoza in zaskrbljenost za prihodnost svoje dolgoletne zaveznice.
Od začetka lanskega decembra, ko je Evropska komisija objavila dokument, v katerem je predstavila svojo vizijo obnovljenega evropsko-ameriškega sodelovanja, se je precej stvari spremenilo. Voditelji EU so v zamenjavi administracije v ZDA, odločnejši Evropi in v potrebi po oblikovanju postkoronskega sveta videli enkratno priložnost za oblikovanje nove čezatlantske agende za globalno sodelovanje. Njihova pričakovanja so bila velika. Biden in njegova občudovanja vredna ekipa svetovalcev sta dala jasno vedeti, da bosta podala roko prijateljem in zaveznikom pri reševanju perečih globalnih izzivov, kot so podnebne spremembe, grožnje za javno zdravje in vzpon Kitajske.
A čeprav so se evropske ustanove in vlade še naprej pripravljene takoj odzvati na klic ZDA, ne bi smele kar domnevati, da bo vse teklo gladko. Smer vetra se je spremenila. Javnomnenjska raziskava, ki so jo po naročilu Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) opravili v enajstih članicah EU, je pokazala, da se je stališče Evropejcev do ZDA med Trumpovim predsednikovanjem precej spremenilo. Večina vprašanih prebivalcev držav EU meni, da ameriški politični sistem ne deluje, kot bi moral, da se Evropa ne more zanesti na ZDA, ko gre za obrambo, da bo Kitajska čez kakšno desetletje močnejša od ZDA ter da se Evropa v sporu med ZDA in Kitajsko ne bi smela postaviti na nobeno stran.
Trajalo bo iskanje odgovora na vprašanje, ali je bil Trump zgodovinska napaka ali znanilec nečesa, kar še prihaja
Kar 51 odstotkov vprašanih prebivalcev držav, v katerih je bila opravljena raziskava, je mnenja, da ZDA ne bodo sposobne razrešiti svojih notranjih nesoglasij in sodelovati pri reševanju ključnih globalnih vprašanj, povezanih s prihodnostjo Evrope. Seveda obstajajo med državami razlike, vendar so te zelo majhne. Celo v Veliki Britaniji, ki ima z ZDA poseben odnos, je kar 81 odstotkov vprašanih prepričanih, da je ameriški politični sistem popolnoma ali vsaj deloma v razsulu. Le na Madžarskem in Poljskem je večina vprašanih drugačnega mnenja.
In čeprav druge javnomnenjske raziskave nakazujejo, da se je odnos do Kitajske po vsej Evropi zaostril, bi glede na rezultate ankete ECFR kar 60 odstotkov Evropejcev raje videlo, da se EU ne bi vpletala v kitajsko-ameriški spor. Samo 22 odstotkov vprašanih meni, da bi morala EU podpreti ZDA, medtem ko jih je šest odstotkov prepričanih, da bi se morala postaviti na stran Kitajske. Evropejci imajo danes do ZDA veliko bolj zadržan odnos kot v preteklosti, hkrati pa se je okrepilo njihovo zaupanje v sposobnost Evrope, da sama kroji svojo prihodnost (ali je to stališče v skladu z realnostjo, je drugo vprašanje). Ta očitna sprememba mnenja Evropejcev ne bi mogla priti v slabšem trenutku. V svetu spreminjajočih se razmerij moči je ameriško-evropsko sodelovanje nujno potrebno. Ne Združene države Amerike ne Evropska unija ne bodo sposobne same premagati globalnih izzivov. Čezatlantska povezava mora biti temelj obsežnejših globalnih sodelovalnih mrež.
Toda nervoza, ki je po nedavnih dogodkih v ZDA zavladala v Evropi, ne bo kar tako izzvenela, ampak bo ostala prisotna še naprej in bo tako ali drugače vplivala na diplomacijo in snovanje politik. Obstaja neposredna nevarnost, da bo ameriška politična kriza dala nov zagon tistim, ki že tako pozivajo, naj Evropa ubere svojo lastno pot, se obda z novimi pregradami ali se odmakne od sveta. Pa ima Evropa sploh kakšno drugo možnost, če se ne bi več mogla zanesti na svojo tradicionalno in naravno zaveznico? To je vprašanje, okoli katerega se trenutno vrtijo vse evropske razprave o politikah in strategijah.
Seveda bo Biden v večjem delu Evrope sprejet z vsesplošnim navdušenjem. Toda precej dlje bo trajalo iskanje odgovora na vprašanje, ali je bil Trump zgodovinska napaka ali znanilec nečesa, kar še prihaja.
Sprememba evropskega javnega mnenja bo zato pomenila velik izziv tako za ameriške kot za evropske voditelje. Bidnova administracija bo morala storiti vse, kar bo v njeni moči, da bi obnovila zaupanje v ameriško družbo in politiko, medtem ko bodo morali evropski voditelji domače skeptično občinstvo prepričati, da mora podpreti prizadevanja za obnovitev čezatlantskih vezi. Anketa ECFR nakazuje, da evropske politike čaka še veliko dela. Toda neuspeh ne pride v poštev. Zdaj je čas, da skupaj z novim vodstvom v Washingtonu poskrbijo za to, da se nočna mora preteklih štirih let nikoli več ne ponovi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
