Evropa je odkrila svoj moralni rubikon, mejo, onstran katere postane komodifikacija nevzdržna. Evropejci so pravkar v pesek zarisali črto, ki je nočejo prečkati, naj se zgodi, kar se hoče.
Priklonili smo se bankirjem, ki so skorajda uničili kapitalizem, in jih rešili na stroške naših najšibkejših državljanov. Na eno oko smo mižali ob utajah davkov od dobičkov in razprodajah javnega premoženja. Kot nekaj normalnega smo sprejeli siromašenje sistemov javnega zdravstva in izobraževanja, brezup delavcev s pogodbami o zaposlitvi brez zajamčenega števila ur plačanega dela, ljudske kuhinje, deložacije z domov in neverjetne ravni neenakosti. Opazovali smo, kako ugrabljajo naše demokracije in kako nam velika tehnološka podjetja jemljejo vso našo zasebnost. Vse to smo lahko še prenesli.{infobox-quote_full}161116{/infobox-quote_full}
Pretekli teden so Evropejci pokazali rdeči karton mogulom - in njihovim financerjem - ki so poskušali ukrasti nogomet, to čudovito igro. Nastala je vplivna koalicija konservativcev, levičarjev in nacionalistov, ki je združila sever in jug stare celine, da bi se uprla tajnemu dogovoru lastnikov najbogatejših evropskih nogometnih klubov o ustanovitvi tako imenovane superlige. Za lastnike klubov, med katerimi so tudi ruski oligarh, arabski plemič, kitajski maloprodajni magnat in trije ameriški športni mogotci, je bil ta korak s finančnega vidika povsem smiseln. Toda kar zadeva evropsko javnost, je bil kaplja čez rob.
Preteklo sezono se je 32 klubov kvalificiralo v evropsko ligo prvakov in si razdelilo dve milijardi evrov prihodkov od televizijskih pravic. Toda največ evropskega televizijskega občinstva so pritegnile tekme polovice klubov, kot sta denimo Real Madrid in Liverpool. Njihovi lastniki so spoznali, da bi lahko zaslužili veliko več denarja, če bi priredili več tekem med temi klubi namesto tistih med klubi, ki denimo prihajajo iz Grčije, Švice in Slovaške.
Tako se je porodila ideja o ustanovitvi superlige. Namesto da bi dve milijardi evrov razdelili med 32 klubov, bi si lahko 15 najboljših klubov med seboj razdelilo štiri milijarde. Poleg tega bi bilo z ustanovitvijo take zaprte lige, v okviru katere bi se vsako leto pomerili isti klubi, ne glede na to, kako bi se odrezali v svojih nacionalnih prvenstvih, odpravljeno ogromno finančno tveganje, s katerim se danes soočajo vsi klubi, ki se jim ne uspe kvalificirati v ligo prvakov v naslednji sezoni.
Iz perspektive financerjev je bila izločitev slabših klubov in oblikovanje zaprtega kartela logični naslednji korak v procesu komodifikacije, ki se je začela že dolgo nazaj. S tem poslom bi početverili bodoče prihodke in odpravili tveganje s pretvarjanjem teh prihodkov v listinjena sredstva. Ne čudi torej, da je bila banka JP Morgan Chase takoj pripravljena financirati posel, tako da bi vsakemu od 15 klubov, ki so bili pripravljeni izstopiti iz lige prvakov, izplačala 300 milijonov evrov.
Saga z brexitom je trajala leta, medtem ko je ta poskus odcepitve nogometa propadel v dveh dneh. Kakršnakoli je že bila finančna logika glede superlige, njeni snovalci so pozabili upoštevati nevidno, vendar neobvladljivo silo: vsesplošno prepričanje nogometnih navdušencev, igralcev, trenerjev, skupnosti in celih družb, da so prav oni, ne tajkuni, pravi lastniki Liverpoola, Juventusa, Barcelona in vseh drugih nogometnih klubov.
In kdo bi lahko lastnike obsojal, ker tega niso pričakovali? Nihče ni protestiral, ko so začeli delnice njihovih klubov prodajati na borzah skupaj z delnicami McDonald'sa in banke Barclays. Navijači so vrsto let pasivno opazovali, kako so oligarhi vlagali milijarde v peščico vodilnih klubov, s čimer so uničili konkurenčnost, ker so v njih nakopičili vse najboljše igralce na svetu.
Evropska javnost dobro ve, da je možnost, da na prvenstvu zmaga kateri od slabših klubov, skorajda nična, toda superliga bi to verjetnost povsem izničila. Maksimiranje dobičkov bi dokončno razblinilo že samo sanje o tem, da bi lahko tudi slabši klubi, kot sta denimo Stoke City ali atenski Panionios, nekega dne osvojili naslov zmagovalca lige prvakov. Prav ta eliminacija upanja je bila tista iskrica, ki je ustavila nogometno oligarhijo.
V ZDA se tudi najbolj cinični športni moguli zavedajo, da prostotržni kapitalizem duši konkurenco. Ameriška nacionalna nogometna liga (NFL) je ideal agresivne tekmovalnosti, vendar ne samo zato, ker vrhunski igralci žrtvujejo svoje zdravje za bogastvo, priznanje in pet minut slave ob morebitni zmagi na Super Bowlu. NFL je konkurenčen, ker natančno določa plačna razmerja med igralci in lastniki klubov, vključno z najvišjimi dovoljenimi plačami za najboljše igralce v najboljših klubih ter zagotovljenimi minimalnimi plačami za igralce začetnike v šibkejših klubih. Ameriški kapitalizem je žrtvoval prosti trg, da bi rešil konkurenco, minimiziral predvidljivost in maksimiral vznemirjenje. Centralno planiranje "živi v grehu" z nebrzdano konkurenco, in to neposredno pod žarometi ameriškega šovbiznisa.
Če je cilj vznemirljiva, finančno vzdržna nogometna liga, potem je ameriški model idealen za Evropo. Toda če Evropejci resno mislijo s svojo trditvijo, da bi morali biti nogometni klubi v lasti navijačev, igralcev in skupnosti, ki jih podpirajo, bi morali zahtevati umik delnic teh klubov z borz ter uzakonitev načela "en član, ena delnica, en glas".
Ključno vprašanje, ali bi morali oligarhijo regulirati ali uničiti, se še zdaleč ne nanaša samo na šport. Bo načrt javne porabe in regulacij ameriškega predsednika Joeja Bidna dovolj, da bi zajezili neobrzdano moč peščice, da uniči prihodnost večine? Ali prava reforma vendarle zahteva, da ponovno temeljito premislimo, kdo je lastnik česa?
Zdaj, ko so Evropejci odkrili svoj moralni rubikon, je morda nastopil čas za širši upor, da bi upravičili besede Billa Shanklyja, legendarnega menedžerja Liverpoola in prepričanega socialista: "Nekateri ljudje menijo, da je nogomet vprašanje življenja ali smrti. Lahko vam zagotovim, da je še veliko veliko bolj pomemben."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
