(BRANJE) Ne čakaj, da te reši Evrovizija

Tisti, ki smo zadnje dni poročali s Pesmi Evrovizije v Tel Avivu, smo pod nos dobili tudi kak očitek. Dan po finalu, recimo, mi je kolegica v sporočilo zapisala, naj neham s pozornostmi zasipavati tiste, ki ubijajo otroke. Kar je bil seveda globok vbod v rožnati mehurček, sredi katerega sem živel zadnje dni. Ker je Evrovizija pač vedno tudi beg od resničnosti. O njenih besedah sem nato razmišljal ure in ure. Bi moral narediti več? Bi vsi, ki smo tam pisali o šovu, morali narediti več in pisati širše od osnovne teme našega poročanja? Ne vem. Najbrž. Morda bi to potem morali početi tudi pri pisanju o ameriških oskarjih. Da pa bi slabo vest sveta, mednarodne diplomacije in politike reševali evrovizijski novinarji ... Ne, ne. Rezultat tega bi najbrž bil trivializacija problema samega, na raven pogrošne popkulture, v smislu nekdanjih reklam iz devetdesetih, ko sta lakota v Afriki in svetovna epidemija virusa HIV fantastično prodajali oblačila znane italijanske modne znamke. Ali pa na raven letošnjega prizora, ko so v lateks oblečeni islandski predstavniki sredi sporočanja evrovizijskih točk nenadoma v zeleni sobi razvili palestinske zastave. Larifari.
Njihov aktivizem se je končal že davno. Na točki, ko so doma odpirali šampanjce in nazdravljali temu, da lahko odpotujejo v Izrael. Posledica njihovih treh sekund aktivizma je v glavnem ta, da so najbrž za hip znervirali režiserja prireditve, morda bo islandska televizija v njihovem imenu morala plačati kakšno globo. Evrovizijski gledalci so se ob tem za hip počutili, kot da so na Live Aidu, nato pa na incident pozabili in se še naprej ukvarjali s tem, da je avstralska predstavnica lebdela na odru in da je Madonna med petjem naravnost odurno fušala.