Zato smo s precejšnjim začudenjem spremljali nekritičnost ali občasno celo naklonjenost predsednice stranke Aleksandre Pivec do nekaterih potez večinske vlade SDS oziroma Janeza Janše. Mlačnost pri odzivih na uradna pisma v Bruselj, spisana na osebni ravni ministra za zunanje zadeve ali samega predsednika vlade, pa zasuk k Višegrajski skupini, ljubimkanje z Orbanom, vztrajno copy-pastanje njegovih metod, nekritičnost pri nabavi zaščitnega materiala, pa goltanje davkoplačevalskega denarja, ki je polnil zasebne žepe, in posledično podpora interpeliranemu ministru, pa tišina ob gnusnih, primitivnih, žaljivih tvitih, neudeležba borčevskih organizacij na državni proslavi, kar je na nek način zadnja vidna manifestacija Desusa … To so samo nekatere vsebine, kjer Desus in SDS po defaultu ne moreta biti na isti strani.
Mimogrede, tudi SMC - če je od te stranke še kaj ostalo - bi morala predsedniku vlade (in javnosti) odločno in nepopustljivo povedati svoje. Toda greti svoj stolček na poziciji z zanesljivimi prihodki, predvsem pa z vplivom in močjo, se bolj izplača kot pa delati po načelih in vrednotah.
Moč politične elite je v resnici odvisna od moči koalicijske in opozicijske elite