(ČRTICE IZPOD PECE) Naši Korošici Janja Garnbret in Tina Maze in vsa naša zmagoslavja in občudovanja

Podporni pozdrav in objem olimpijskih šampionk Janje Garnbret in Tine Maze, ki je zaokrožil kmalu potem, ko je Janja Garnbret v svojem edinstvenem slogu v Parizu zlahka osvojila vse vrhove v plezalni balvanski preizkušnji, je navdušil Slovence, Korošce, ki so sploh serijsko aplavdirali in pridodajali vsak svoj komentar priznanja. 

Ujeto zmagoslavje na fotografiji se zdi, kot da bi si izjemni Korošici, športnici, čisto posebna zimsko - letna olimpijska naveza, v enem samem pozdravu izmenjali prav vse, kar imata, in hkrati ubesedili stvari brez veliko besed. Nepojmljivo lepo je videti velik uspeh in njegovo (so)doživljanje "med enakima", še posebej, ko se zgodi kaj tako presežnega. Tedaj se v hipu razpre vse, kar je naloženo v temeljih. Samo oni dve, Janja in Tina, natančno vesta, česar v resnici nikoli ne bomo (iz)vedeli ali povsem razumeli, o čemer bomo lahko le sklepali, (po)lovili drobce, ki se vselej le deloma in redko večplastno razprejo za javnost. Kako veličastno. Športnici na isti ravni, ki delujeta po principu na vse ali nič, brezkompromisno, predano, zagnano, vztrajno, neomajno.

Če se vrhunska plezalka iz Slovenj Gradca (dobesedno) ves čas vzpenja navzgor in osvaja vrhove in je bila njena športna pot doslej vsaj po rezultatih premočrtna, je bila kariera edinstvene smučarke iz Črne na Koroškem bolj vijugasta, kot bi se prebijala med količki na spustih po zaledenelih progah. Mestoma trda, spolzka, a v celoti in v ključnih etapah ob pretresanju vsega premagljiva. Ko je bila na tleh, na repu, se je Tina Maze ob trenerju Andrei Massiju pobrala in pokazala svetu ter dokazala, kdo in kaj je in predvsem, kam na lastni poti sodi - v same olimpijske vrhove. Nič več, nič manj (si) ni vzela. Nikoli ni pozabila, kdo ji je (in kdo ji ni) stal ob strani, ko je potrebovala čas in (za)upanje. Bila je in ostaja samosvoja v več pogledih, tudi zdaj, ko je po karieri še vedno uspešna in prodorna. Ljudje stalno ocenjujemo, vsak pač ima mnenje o vsakem in vsem, ne glede na dejstva, ki jih pozna ali ne (in gotovo nikoli ne vemo dovolj, še manj vsega, da bi povsem celostno (pre)sodili). 

Športniki so naši, ko zmagujejo, najbolj od vseh, najbolj goreče. Fenomenu navijaštva ni para. Manj smo dobrodušni in prizanesljivi, ko jim ne gre. Kar na sploh velja pri ljudeh in stvareh, enodimenzionalna so občudovanja in priznanja uspešnim, a hkrati vedno  oblikovanja vrednostnih sodb in mnenj ne glede na poznavanje stvari. Tudi o tem, kdo je bolj dostopen, simpatičen, zgovoren, kdo daje bolj žmohtne izjave, komu, kdaj in kako. Nenehna dostopnost športnika za občinstvo, medije, tudi obveznosti do sponzorjev, so vse bolj zahtevni. Nam se zdi samoumevna, četudi je za fokus športnika marsikdaj obremenjujoča distrakcija, ki še stopnjuje pritisk v konkurenci najboljših.

Na Koroškem velikokrat debatiramo, koliko športnic in športnikov, ki se merijo v svetu, izhaja iz naših krajev in kako izreden je ta fenomen. Kot marsikje drugje, se razume; tudi na Štajerskem ali Primorskem veje ponos, sploh, ker so številna vrhunska imena vzniknila prav iz majhnih, odročnih krajev. Tudi zdaj, ko se je Slovenija na olimpijskih igrah v Parizu predstavila z najštevilčnejšo zasedbo športnikov doslej in ko v izdihljajih iger še upamo na dodatno kolajno. Na Ravnah se ponosno pomenkujejo o kapetanu odbojkarske reprezentance Tinetu Urnautu, pa o Klemnu Čebulju ter potezah ekipe in posameznikov s tekem. Ni še dolgo, odkar so v Radljah ob Dravi in Vuzenici proslavljali uspeh slovenske nogometne reprezentance z evropskega prvenstva v Nemčiji, in s tem Žana Karničnika in Jake Bijola. V plavalni reprezentanci so od nekdaj tudi Korošci - od Damirja Dugonjiča v preteklosti do Janje Šegel v tokratni štafetni sestavi. Tudi članica paraolimpijske obojkarske reprezentance Klara Vrabič je Črnjanka.

Vsakič si tako ponavljamo podobno, kako smo Korošci "vedno za mušter bili", z naslanjanjem na ta rek se veselimo in bodrimo. To so trenutki, ko se tako rekoč vse zvede le na naš skupen regionalni "zaklad" - naši ljudje, ki se, tako dojemamo, vselej borijo za svoj rezultat, a tudi za nas. Prisvojimo si jih, posvojimo jih - enostavno naši so! Trma, volja, vztrajnost, vse pozitivne lastnosti nizamo. Pa še en dejavnik je, ki se zdi pomemben: treba se je prebiti in nenehno prebijati iz obrobja ali ozadja, kakorkoli obrnemo, tudi pokazati karakter le navidez obstranskih igralcev, ki se bodo nepričakovano, nato pa vse bolj odločno izpostavili, se dokazali pred nami, pred Evropo, svetom.

Športni dosežki so vselej oprijemališča narodne enotnosti, na katerih (samo spomnimo se francoskega tura in nenadkriljivega kolesarja Pogačarja) - mali narod izkazuje svojo svetovno veličino. Vsakdanji politični kreg v teh širših, realnejših kontekstih našega bivanja, naših radosti, postane popolnoma banalen, nepomemben. In tudi dejansko je, kadar se živi za presežno - sploh letos se samo pomikamo od ene do druge velike tekme. Vse drugo se zdi minljivo - a športni uspehi, naslovi z velikih tekem - ti so nesporno za zgodovino. Brez preizpraševanj, brez pripomb, brez opomb.

Kaj vse je tisto, kar dela naše športnike tako vrhunske, kaj vse se mora sestaviti, poklopiti, da se disciplina, rutina, treningi dan za dnem zaokrožijo v vrhunski izid? V lokalnih okoljih pogosto debatiramo tudi o pogojih športnikov, infrastrukturi, ki je ali ni na voljo - kakšen ponos je recimo Plezalni center Prevalje, v katerem se je na olimpijske nastope v minulih tednih pripravljala tudi Janja Garnbret. Izjemna pridobitev, katere vrednosti se morda niti ne zavedamo dovolj. Ker ko stvari so urejene, se zdijo samoumevne, ko jih ni, se šele pokaže pravi pomen. Neizmerno pomembna je tudi vloga trenerjev, strokovnega kadra.

Bazen, igrišča, športne dvorane … dostopnost in bližina določenega športnega objekta sta faktorja, ki (so)odločata o izbiri športa že pri otrocih. Tudi s tem so skorajda praviloma povezani dosežki - čeprav so tudi izjeme, ko so starši otroke že od malega vozili na treninge drugam (tudi ta vidik starševskih opor in podpor je in ima zelo veliko vlogo). Pa še več razsežnosti je: vsi uspehi spodbujajo mlade, popularizirajo šport, povabijo vanj, spodbudijo mlade, da se priključijo v klube, društva, da se socializirajo s športom in živijo pozitivne in zdrave vrednote. Tudi tistim, ki se prebijejo do določene stopnje, do reprezentance v mladosti, pa pozneje ne konkurirajo najožjim v svetovnem merilu, športno udejstvovanje da veliko. 

Športni uspehi bodo gotovo ostali blažilci družbenih napetosti, čeprav, kot so nam pokazale tudi olimpijske igre, brez nestrpnosti že vse od odprtja iger tudi ni šlo. Politične (re)prezentacije, pa naj se šport še tako otresa politike (in politikov), so neizbežne, že zaradi nacionalnih pripadnostih športnikov, vendarle zastopajo državo in ob uspehih prav tako ponosno stojijo pred slovensko zastavo in ob slovenski himni.