»Sedaj tega ne vidimo, toda novi projekti bodo Sovjetski zvezi (SZ) omogočili, da bo v nekaj letih s pomočjo ekonomske prevlade prevzela večji del političnega nadzora« je izjava, ki jo je davnega leta 1957 zapisal ameriški ekonomist Willard Thorp, nanašala pa se je na napovedi poglobljenega energetskega sodelovanja posameznih zahodnoevropskih držav s tekmico hladne vojne za železno zaveso, realizacija katerih se je zares začela dogajati nekaj let kasneje. Oktobra 1960 je namreč italijanska družba ENI podpisala strateški dogovor z Moskvo, jedro katerega je bila dobava surove nafte Italiji v zameno za tehnološko blago in opremo (t.i. barterska trgovina), ki ga SZ ni znala proizvajati. In s tem močno razvnela strasti znotraj transatlantskega zavezništva ter sprožila javno izraženo močno nasprotovanje ZDA ter nekaterih evropskih velesil, kot na primer Francije. Slednje je šlo tako daleč, da je CIA začela slediti premikom in poslovanju ENI ter njenim vidnim predstavnikom, med drugim predsedniku Enricu Matteu. Kdo bi si predstavljal, da bo v času hladne vojne Italija, ena izmed ustanovnih članic EU, s komunistično tekmico podpisala strateški dogovor vreden več 100 milijonov dolarjev (v takratnih cenah), s katerim se je blagovna menjava med državama v naslednjih letih močno povečala, Moskvi pa omogočila tako izvoz črnega zlata, kot tudi tehnološko podporo za razvoj novih nahajališč v zahodni Sibiriji.
Kajti povsem na dlani je, da so imele v preteklosti tiste države, ki so igrale pomembno tranzitno vlogo, tudi boljše pogajalske pozicije v Moskvi.
Italija kot Trojanski konj
Italija je v odnosih do SZ ter kasnejše naslednice, Rusije, izmed vseh držav zahodne Evrope sicer vedno izstopala ter vodila zelo pragmatično politiko, usmerjeno v zagotavljanje kar se da najboljšega položaja za lastno gospodarstvo. In to ne glede na morebitna ideološka razhajanja ali posredne učinke, ki niso bili po godu zahodnim zaveznicam. Poleg ENI je recimo takšen primer tudi sodelovanje Fiata z rusko avtomobilsko industrijo, rezultat katerega je ruski Avtovaz (vzpostavljen 1966), največji domači proizvajalec avtomobilov iz Toljatija, mesta ob Volgi, poimenovanega po nekdanjem vodji italijanske komunistične partije Palmiru Tagliattija. Brez Italijanov bi bila SZ prikrajšana tako za levji delež proizvodnje in izvoza surove nafte, kot tudi za zastavonošo lastne avtomobilske industrije.
Ampak ni bila samo Italija tista, ki je v času železne zavese nadvse uspešno trgovala s SZ. V povsem enakem obdobju, z zgolj nekajmesečno časovno razliko je namreč podoben dogovor z Moskvo sklenila Zahodna Nemčija. Čeprav je bil sporazum po obsegu večji od italijanskega, je požel manj pozornosti znotraj transatlantskega zavezništva. Vsebinsko je bil praktično identičen, samo da so v nasprotno smer od nafte potovali industrijski deli za kemično in rudarsko industrijo, specializirani jeklarski izdelki, vključno z cevmi širšega premera. Seveda, tudi teh je v SZ primanjkovalo, saj domača industrija ni bila zmožna proizvajati tehnološko zahtevnejše proizvode, ki so nujno potrebni za podporo povečani proizvodnji surovin. Omenjen sporazum je omogočil, da se je blagovna menjava med Zahodno Nemčijo in SZ zgolj v treh letih (1959 – 1962) podvojila iz slabih 200 na 400 milijonov dolarjev letno.
Obubožana velesila
Sklepanje tovrstnih strateških trgovinskih sporazumov za čase hladne vojne vsekakor ne bi bilo mogoče brez močne zmagovalne računice za vse strani; kot tudi ne posameznikov, ki so bili gonilna sila povezovanja – v italijanskem primeru že prej omenjenega Mattea. Čeprav je to pogosto spregledano, danes vemo, da so bili takšni sporazumi življenjskega pomena za SZ, saj je bila tehnološko zaostala, v pomanjkanju lastnega znanja in proizvodnih zmogljivosti za podporo lastni naftni in plinski industriji. Kakorkoli paradoksalno se to sliši za državo, ki je prva v vesolje poslala satelit (Sputnik 1957) in prvega človeka nekaj let zatem. Medtem so energenti že takrat predstavljali osrednji izvozni artikel sovjetskega gospodarstva in posledično glavni vir pritoka dolarjev, tudi nujno potrebnih za zagotavljanje najnujnejših dobrin. In ta industrija je v SZ v tistem obdobju cvetela: poleg nahajališč črnega zlata na Kavkazu in Uralu, ki so bila odkrita pred tem, so v 50 in 60 letih sledila množična odkritja t.i. mega nahajališč surove nafte v Zahodni Sibiriji: v desetletju med 1955 in 1965 se je proizvodnja nafte v SZ več kot potrojila: iz 71 na 243 milijonov ton (za primerjavo, to je slaba polovica ruske proizvodnje te dni).
Ne samo, da je bilo potrebno to nafto izvleči, potrebno jo je bilo tudi predelati ter predvsem pripeljati na najbolj donosna zahodna tržišča. In za znatni del te proizvodne verige Sovjeti takrat niso imeli znanja. Sta pa manjkajoče znanje bili pripravljeni v zameno za nafto zagotoviti predvsem Italija in Zahodna Nemčija. Nafta je seveda predstavljala enega izmed temeljev povojne gospodarske obnove, ob tem, da je bilo domačih lastnih virov zelo malo. Italijanski ENI je sicer nadzoroval nekaj nahajališč v soseščini (Egipt), a teh zmogljivosti niti približno ni bilo dovolj. In ruska nafta je prišla še kako prav. Ne zgolj to, da je bila pri roki, bila je poceni. Italijani so namreč v zameno dobavljali industrijsko blago, s čimer so ohranjali in spodbujali domača delovna mesta.
Ampak ni bila samo Italija tista, ki je v času železne zavese nadvse uspešno trgovala s SZ. V povsem enakem obdobju, z zgolj nekajmesečno časovno razliko je namreč podoben dogovor z Moskvo sklenila Zahodna Nemčija.
Vzajemna soodvisnost
Rezultat tega, na prvi pogled izjemno kontradiktornega in ideološko spornega, sodelovanja je bil razvoj t.i. odnosa vzajemne soodvisnosti med zahodnoevropskimi državami in SZ, ki velja tudi za današnjo Rusijo: stabilno zagotavljanje energentov (surove nafte in zemeljskega plina) je v strateškem interesu obeh strani, saj si ena stran s tem zagotavlja varnost oskrbe, druga pa izvoz in gospodarsko stabilnost. In ta model je deloval stabilno tako za časa hladne vojne, kot tudi v času razpada vzhodnega bloka in dobesednega sesutja ruskega gospodarstva v 90 letih. Razpoke, ki so na koncu eskalirale v energetske krize in začasne prekinitve dobav, so se začele pojavljati skupaj z geopolitičnimi spremembami v Vzhodni Evropi, zametke katerih najdemo v oranžni revoluciji v Ukrajini (2004/2005).
60 let od prvega sporazuma med ENI in SZ se je okolje v marsikaterem pogledu močno spremenilo: SZ ni več, gospodarsko opeharjena je izgubila hladno vojno, EU je integracijsko močno napredovala in se povezala v monetarno unijo. A sence hladne vojne ostajajo, kar najbolje vidimo na primeru Severnega toka 2. Projekta, ki na prvi pogled v sebi ne skriva večjih strateških premikov, a temu ni tako. V nasprotnem primeru se z njim ne bi tako zavzeto ukvarjale ZDA ter ustvarjale okoliščine, talec katerih postaja tudi pomemben del evropskega gospodarstva. In ravno EU je tista, ki v danih razmerah, poleg Rusije seveda, izgublja.
Severni tok 2 se pre(d)stavi
Druga cev (prva je začela obratovati leta 2012) bo podvojila kapacitete izvoza zemeljskega plina po tej poti - na približno 110 milijard m3 letno. S tem bo ruski monopolist Gazprom zagotovil (v polnem obsegu) alternativno pot trenutnim izvoznim kapacitetam v Evropo, ki v največjem delu potekajo preko Ukrajine ter Belorusije in Poljske (plinovod Jamal – Evropa, letne kapacitete 33 milijard m3). Zato projekt ostaja srž geopolitične in energetske konfrontacije med Rusijo in delom transatlantskega zavezništva, jedro katerega je os ZDA – Poljska. Ta namreč Severnemu toku od prvega dne ne nasprotuje zaradi ekoloških ali okoljevarstvenih razlogov (kar je sicer moč zaslediti v nekaterih izjavah), ampak predvsem gospodarsko-političnih. Zaveda se, da bo na račun realizacije projekta ter interesov nekaterih energetskih multinacionalk (poleg Gazproma predvsem nizozemskega Shell, nemškega E.On, avstrijske OMV in italijanske Engie) že srednjeročno ostala brez tranzitnih prilivov ter z zmanjšano pogajalsko močjo proti Gazpromu. Kajti povsem na dlani je, da so imele v preteklosti tiste države, ki so igrale pomembno tranzitno vlogo, tudi boljše pogajalske pozicije v Moskvi.
Učinkovite ameriške sankcije
ZDA na drugi strani projektu močno nasprotuje, tako zaradi podpore Poljski kot tudi zasledovanja lastnih geopolitičnih in energetskih ciljev. Poleg tega, da računajo na povečan izvoz lastnega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) v Evropo, o čemer je odhajajoči predsednik Trump večkrat govoril z evropskimi voditelji, si tudi ne želijo novih tranzitnih zmogljivosti Rusije, ki bodo nedvomno okrepile položaj ruskih energentov na evropskem trgu. V skladu s svojim modus operandi je Trump posegel po ukrepu, ki je začasno celo ustavil polaganje druge cevi, z uvrstitvijo projekta na ameriški sankcijski seznam je dosegel umik švicarskega podjetja Allseas iz projekta, saj bi v nasprotnem primeru podjetje sámo doletele negativne posledice; in polaganje cevi za tranzit zemeljskega plina na odprtem morju ni dejavnost, v kateri bi obstajala široka ponudba izvajalcev. Specializiranih je zgolj nekaj podjetij. Zato Gazpromu z evropskimi partnerji ni preostalo drugega, kot projekt začasno zaustaviti ter medtem najti drugega podizvajalca, ki ga ameriške sankcije ne bodo preveč motile.
60 let od prvega sporazuma med ENI in SZ se je okolje v marsikaterem pogledu močno spremenilo: SZ ni več, gospodarsko opeharjena je izgubila hladno vojno, EU je integracijsko močno napredovala in se povezala v monetarno unijo.
Nemška kanclerka je ob tem izrazila nasprotovanje ameriški politiki ter se močno zavzela za dokončanje projekta, o katerem ni niti približnega konsenza evropskih držav. Res pa je, da se 60 let kasneje zgodovina ponavlja – širši mednarodno politični kontekst, vključno z aktivnimi prizadevanji prve globalne supersile ZDA, je novim strateškim energetskim projektom Rusije pretežno nenaklonjen. Nasprotovanje je močno, tako v besedah kot tudi v dejanjih – nenazadnje je poljski varuh konkurence avgusta izdal 50-milijonsko (EUR) globo Gazpromu zaradi domnevnega omejevanja konkurence, ki je sicer še daleč od pravnomočnosti, a ne glede na to kaže, da se pritisk stopnjuje. Za razliko od 60-ih let 20. stoletja je koalicija zahodnoevropskih držav, ki stavi na pragmatični razvoj (vsaj) gospodarskih oz. energetskih odnosov z Rusijo, danes le nekoliko širša. Tudi zato Severni tok (1 in 2) ni izključno nemško-ruski projekt, ampak ima občutno širše implikacije, ki v prvi vrsti izvirajo iz energetskih multinacionalk, ki pri projektu sodelujejo – seveda z blagoslovom držav, iz katerih izvirajo.
20. januar 2021, ko bo z mandatom v ZDA uradno nastopil Biden, bo zato zanimiv tudi iz tega zornega kota, saj bo prihodnost Severnega toka 2 v marsičem lakmusov papir napovedi prihodnjih odnosov v trikotniku ZDA-EU-Rusija.
* Dr. Denis Mancevič, politolog in nekdanji diplomat. Danes je direktor in partner v svetovalni družbi Herman & partnerji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
