Znašli smo se sredi prve krize v postameriški dobi. Negativne posledice pandemije covida-19 bodo krojile usodo sveta še vrsto let. Večji del stoletja so ZDA med krizami tako ali drugače odigrale vodilno vlogo. Včasih je bilo to dobrodošlo, včasih ne. Rezultat ni bil vedno tak, kot je bilo načrtovano. Toda prvinski ameriški nagon, usmerjen k vodenju, je vedno prevladal. In preostali svet se je nanj na neki način navadil. Toda ko se je v Belo hišo vselil Donald Trump, je to pomenilo konec dobe ameriške nadvlade. ZDA so že v času predsedovanja Baracka Obame omejile svoje globalne obveze, kar je bilo posledica spoznanja, da nimajo dovolj sredstev za reševanje vseh težav. A tudi ko so ZDA "vodile iz ozadja", so vseeno vodile.
Kar je bilo v času Obame morda prepoznano kot nujnost, je v času Trumpa postalo nesporno, na ves glas razglašano načelo. Ko gre za vlogo ZDA v svetu, Trump zdaj na maščevalen način udejanja, kar je pridigal med svojo predsedniško kampanjo. V preteklih treh letih je iz Bele hiše odmevalo sporočilo: "Najprej Amerika, nato vsi drugi vsak zase."
Zdaj se kažejo dejanske posledice te spremembe. Leta 2014 se je začela po Zahodni Afriki širiti ebola in obstajala je velika nevarnost, da se regionalna epidemija spremeni v globalno katastrofo. Toda posredovala je Obamova administracija. ZDA so v tesnem sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) spodbudile odziv vsega sveta in s tem zajezile epidemijo. Hkrati nikoli ni nihče niti pomislil, da bi ebolo označil za "afriški virus" ali obtožil WHO malomarnosti in nezakonitega ravnanja.
Od tedaj naprej je duh globalnega sodelovanja nenehno na udaru. ZDA so se v času Trumpa zapletle v trgovinsko vojno s Kitajsko in svojimi lastnimi zaveznicami ter odstopile od pomembnih globalnih dogovorov, denimo od pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2015 in iranskega jedrskega sporazuma. Srdit bilateralni spopad za nadzor nad digitalnim gospodarstvom se zaostruje že leta.
Pandemija je kot gozdni požar: če ga ne pogasiš povsod, ga sploh ne pogasiš