(GLOBALNA ARENA) Kaj bi bilo, če bi Nemčija bojkotirala ruske energente

Odkar je ruski predsednik Vladimir Putin začel invazijo na Ukrajino, je nemška vlada pod vse večjim pritiskom, naj se vendarle pridruži predlaganemu evropskemu embargu na ruske energente. Prevladuje namreč prepričanje, da bi morali, če bi radi ustavili to rusko vojno, prekiniti njeno financiranje. Rusija pa vojno v glavnem financira s prihodki od izvoza nafte in plina.Nemška vlada je dolgo nasprotovala embargu na ruske energente. Nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck je trdil, da bi to prineslo porast brezposelnosti in revščine ter vedno večje družbene nemire. (Medtem je že podprl embargo na nafto, a obenem opozoril na morebitne motnje v dobavi nafte ter visok porast cen. Že nekajkrat sem povedal, da ne moremo zagotoviti, da ne bo motenj, predvsem regionalnih, pa je dejal o dobavi nafte v Nemčiji. op. ur.)Pa so te bojazni res upravičene? Nemčija je nedvomno močno odvisna od ruske energije. Iz Rusije uvozi kar 55 odstotkov vsega plina, 34 odstotkov nafte in 26 odstotkov premoga. Toda za rusko nafto in premog bi lahko hitro našla zamenjavo. Nemčija je pravzaprav že pristala na to, da se pridruži evropskemu embargu na uvoz ruskega premoga, in je predstavila načrte za zmanjšanje svoje odvisnosti od ruske nafte do konca tega leta (kar je nekoliko pozno, da bi bilo Ukrajini v pomoč). V nasprotju z naravnim plinom, ki v Evropo doteka po plinovodih, sta nafta in premog na prodaj na globalnih trgih in ju je zato mogoče kupiti od kogarkoli na svetu. Poleg tega ima Nemčija strateške rezerve obeh.Plin pomeni večji izziv, ker ga je mogoče dobaviti samo po obstoječih plinovodih. V tem primeru se poraja vprašanje, ali lahko Nemčija dovolj hitro najde zamenjavo za uvoze iz Rusije. Odgovor nanj bi lahko našli v novem poročilu, ki ga je v okviru pobude Econtribute sestavila skupina vodilnih nemških ekonomistov, da bi kvantificirala posledice prekinitve uvoza ruskega plina. Izsledki njihovih analiz so zelo verodostojni. Pri svojem delu so uporabili najsodobnejši multisektorski makroekonomski model, da so lahko upoštevali vso kompleksnost sodobnih oskrbovalnih verig in posebnosti nemškega energetskega trga.Njihova raziskava je pokazala, da bi takojšnja ustavitev uvoza ruskega plina Nemčijo stala 0,5 do 2,2 odstotka BDP. To ni ravno majhno zmanjšanje rasti, vendar še zdaleč ni katastrofalno. Tudi v najhujšem scenariju bi se gospodarstvo skrčilo manj, kot se je leta 2020 med pandemijo covida-19, ko se je nemški BDP zmanjšal za 4,6 odstotka.Višina izgube močno variira in je odvisna od tega, kako dobro lahko nemško gospodarstvo prerazporedi vire v druge sektorje in poišče nadomestke za plin. Strokovnjaki menijo, da je elastičnost substitucije sicer zelo majhna, vendar ni ničelna, kar pomeni, da lahko nemška gospodinjstva in podjetja, četudi je ruski plin težko nadomestljiv, vedno presedlajo na druge energente ter kratkoročno uvozijo več plina z Nizozemske ali Norveške.Obseg izgube bi bil majhen (manj kot odstotek BDP), tudi če je elastičnost substitucije zelo majhna, saj v gospodarstvu s kompleksnimi oskrbovalnimi verigami ni težko najti alternativnih dobaviteljev. Toda eno tveganje vseeno obstaja. Gre za tako imenovani učinek tesnila pri dobavnih verigah (aluzija na katastrofalno okvaro gumijastih tesnil na motorjih, ki je bila leta 1986 kriva za nesrečo vesoljskega plovila Challenger): če odpove en ključni člen verige, lahko odpovedo tudi vsi drugi, kar lahko ima negativne posledice za celotno gospodarstvo.Kakorkoli že, nemški kancler Olaf Scholz je poročilo med nedavnim intervjujem zavrnil ter zatrdil, da modeli, ki so jih uporabili njegovi avtorji, ne upoštevajo realnega stanja. Po njegovem mnenju izgub v taki meri, kot je predvideno v poročilu, ni mogoče omiliti že zaradi osnov fizike na primer časa, nujnega za izgradnjo novega plinovoda. Poleg tega, tako pravi, je vlada veliko bolje seznanjena s ključnimi omejitvami kot avtorji študije, saj je nenehno v stiku z vodilnimi nemškimi podjetji, kot sta Siemens Energy in kemični gigant BASF. Predstavniki obeh pa trdijo, da bi bila ustavitev dobav ruskega plina zanje usodna.Toda v času hudih pretresov, ko so razmere čedalje slabše, bi morali poslušati ekonomiste in ne predstavnikov industrije, ki seveda raje vidijo, da stvari ostanejo, kakršne so. Podjetja morda res poznajo svoje vsakdanje poslovanje bolje kot kdorkoli drug, toda ekonomisti lahko v svoje modele vključijo izkušnje iz preteklosti, po zaslugi česar lahko bolje analizirajo vse načine, na katere se lahko gospodarstvo prilagodi novim razmeram.Avtorji poročila Econtribute so denimo v simulacijo morebitne ustavitve uvoza ruskega plina vključili izkušnjo prvega naftnega šoka, torej energetske krize leta 1973. Poleg tega Scholz nima prav glede makroekonomskih modelov, saj ti upoštevajo fiziko, s tem ko predvidevajo omejenost virov in tudi druge ekonomske omejitve.V bistvu je nepripravljenost Nemčije, da bi začela uresničevati embargo na uvoz ruskih energentov, bolj povezana z logističnimi vprašanji. Spremeniti se bo moral tudi dolgoletni nemški poslovni model Wandel durch Handel (spreminjanje preko trgovanja). Zdaj ne gre samo za obvladovanje posledic izgubljenih poslov, višjih cen energije in manjše rasti, ampak za navigiranje skozi nekaj, kar je Scholz označil za zgodovinsko prelomnico Zeitenwende. Toda Nemčija glede na njegov odziv na poročilo Econtribute na to še ni povsem pripravljena.

(GLOBALNA ARENA) Kaj bi bilo, če bi Nemčija bojkotirala ruske energente

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano