(GLOBALNA ARENA) Kaj storiti z Gazo?

Gaza je že od nekdaj eno tistih geopolitičnih vprašanj, za katera si vsi želimo, da bi preprosto izginila. Izrael bi to palestinsko enklavo nedvomno najraje izbrisal - tako s svojega ozemlja kot iz svoje kolektivne zavesti. Enako očitno velja za Egipt, vsem njegovim nasprotnim izjavam navkljub. V okviru vseh dosedanjih pogajanj o vzpostavitvi miru v regiji je bilo vprašanje Gaze skoraj vedno potisnjeno v ozadje.

Že res, da človekoljubne organizacije redno podrobno poročajo o slabih pogojih, v katerih živi dva milijona prebivalcev Gaze; ujeti so na enem od najgosteje poseljenih in najmanj razvitih območij na svetu. Kljub temu se občinstvo, ki so mu namenjena ta poročila o pomanjkanju in brezupu, takoj zmanjša, ko kje drugje izbruhne nova humanitarna kriza in nase pritegne vso pozornost sveta. Trajne rešitve za trpljenje prebivalcev Gaze tako še ni na obzorju.

Zadnji izbruh nasilja je potekal po znanem vzorcu: Hamas in njegovi zavezniki so silovito raketirali Izrael, ta je pa odgovoril z letalskimi napadi. Po vsakem takem konfliktu - zadnji je izbruhnil leta 2014 - je ponovno vzpostavljen status quo. Mednarodna skupnost ne ukrepa, humanitarna situacija v Gazi se še dodano poslabša in čez nekaj časa se stvar ponovi.

Gazo sem obiskal na začetku leta 2009, malo po koncu enega od teh konfliktov. V spopadih je bilo ubitih veliko militantnih skrajnežev in tudi nedolžnih civilistov, tarče napadov so bili tudi nedolžni civilisti v Izraelu. Med svojim obiskom sem bil priča uničenju na najhuje prizadetih območjih Gaze. Pogovarjal sem se z vodilnimi palestinskimi podjetniki, ki so prebivalcem Gaze poskušali vliti upanje, tako da so gradili vezi s svojimi partnerji v Izraelu. Kako nesmiselni so ti ciklični konflikti, je bilo jasno tedaj in je jasno tudi danes.

Tokrat upam, da se bodo po koncu raketiranja in letalskih napadov pojavili pogumni mirovniki, ki jih ne bo strah sprejeti ukrepov, nujnih za prekinitev tega vzorca brezupnosti. Toda zgolj sklenitev premirja tokrat ne bo zadostovala. Treba bo začeti proces, ki bo vodil k miru in za vse sprejemljivemu političnemu dogovoru.

Izrael je leta 2007 zoper Gazo uvedel blokado na kopnem, morju in v zraku, s katero si prizadeva končati vladavino Hamasa. Gre sicer za hvalevreden cilj, toda metode za njegovo dosego so kontraproduktivne in tudi politika je pri tem očitno neuspešna. Hamas je še kar na oblasti in še vedno se uspešno oskrbuje z raketami. Gaza je postala zatočišče teroristov, med katerimi mnogi ne vidijo druge možnosti.

Poiskati za vse sprejemljivo rešitev seveda ne bo lahka naloga, toda prepričan sem, da je to vendarle mogoče z dolgoročnim procesom, ki temelji na štirih načelih. Cilj bi moral biti dogovor, ki bo ustavil raketiranje, bombardiranje, gradnjo tunelov in ubijanje in bo hkrati podlaga za obsežnejši mirovni sporazum v prihodnosti.

Prvič, blokada se mora takoj končati. Ta politika je uničila gospodarstvo Gaze. Ker trgovina z zunanjim svetom ni možna, je to območje postalo odvisno od tihotapljenja, ki ga seveda nadzira Hamas. S tihotapljenjem Hamas polni svojo blagajno, hkrati pa se na tak način nemoteno oskrbuje tudi s stvarmi, ki jih Izrael poskuša blokirati, predvsem z raketami ter sestavnimi deli za njihovo izdelavo.

Drugič, obravnavati je treba tudi upravičene varnostne zadržke Izraela. Konec koncev nobena država ni dolžna prenašati nepremišljenih raketnih napadov. Toda Izrael mora hkrati priznati, da se je njegova politika nepopustljive obrambe izkazala za neuspešno. Bolj bo moral postati odprt za prizadevanja mednarodne skupnosti, denimo ZN, EU in ZDA, da bi poiskali boljši način za uresničevanje njegovih legitimnih varnostnih interesov.

Tretjič, Gaza mora postati del mednarodno priznane Palestinske uprave. Vsak paket pomoči in sredstev za obnovo, poslan tja, mora biti pogojen iz izvedbo svobodnih in poštenih volitev v Gazi in na Zahodnem bregu.

In še zadnjič, del dolgoročne rešitve spora mora biti tudi zagotovilo, da bo lahko bodoča država Palestina preko Gaze dostopala do Sredozemskega morja, kar bodo njena glavna vrata v svet. To pomeni, da bo Gaza potrebovala svoje lastno pristanišče in letališče, kakor tudi povezavo z Zahodnim bregom (zasnovano tako, da ne bo ogrožala izraelske varnosti).

Večji del sedanje razprave se vrti okoli iskanja krivca za zadnji val nasilja in trpljenja. Veliko bolj konstruktivno, čeprav težje, bi bilo, če bi preprosto priznali, da imata obe strani prav glede nekaterih pomembnih vprašanj. Tako bi se lahko začeli vsi posvečati glavnemu cilju - dosegi dolgoročnega sporazuma, ki bo temeljil na štirih prej omenjenih načelih.

Tako bi najnovejša, popolnoma nepotrebna vojna v Gazi končno pripeljala do nujnega miru. Upam, da se bom nekega dne vrnil v Gazo in tam videl, kako podjetniki poslujejo in vzpostavljajo vezi s svetovnim gospodarstvom ter zagotavljajo delovna mesta za mlade ljudi, ki sicer ne bi imeli druge možnosti, kakor da se pridružijo skrajnežem. Palestinci in Izraelci si zaslužijo vse to in nič manj.