Kapitalizem je osvojil svet, potem ko je komodificiral (poblagovil) skoraj vse, kar je imelo neko vrednost, ne pa tudi cene, s čimer je zabil oster klin med vrednosti in cene. Enako je storil z denarjem. Menjalna vrednost denarja je vedno odražala pripravljenost ljudi, da koristne stvari zamenjajo za določeno vsoto denarja. Toda v kapitalizmu, in ko je krščanstvo sprejelo idejo o zaračunavanju za posojila, je denar dobil tudi tržno ceno: obrestno mero ali ceno najema kupa gotovine za določen čas.
Po finančnem zlomu leta 2008 in zlasti med pandemijo covida-19 se je zgodilo nekaj nenavadnega: denar je ohranjal svojo menjalno vrednost (ki jo inflacija zmanjšuje), toda njegova cena je strmoglavila in je bila večkrat celo negativna. Politiki in centralni bančniki so nehote zastrupili "odtujeno sposobnost človeštva" (Marxova poetična definicija denarja). Strup, ki so ga uporabili tako v Evropi kot v ZDA, je bil politika strogega varčevanja za večino zavoljo financiranja socializma za peščico.
Zaradi varčevalnih ukrepov so se zmanjšali javni izdatki, in to ravno v trenutku, ko so se naglo manjšali tudi zasebni izdatki, kar je pospešilo zmanjševanje vsote zasebnih in javnih izdatkov oziroma nacionalnega dohodka. V kapitalizmu si lahko le velika podjetja izposodijo znatne vsote denarja, ki so jih posojilodajalci, večinoma bogati ljudje z ogromnimi prihranki, pripravljeni posoditi. Zato je cena denarja po letu 2008 močno padla: povpraševanje po njem je usahnilo, ker so se velika podjetja na katastrofalne učinke varčevanja na povpraševanje odzvala s preklici investicij, celo ko je ponudba denarja (za velika podjetja) cvetela.
Tako kot zaloge krompirja, ki jih nihče noče kupiti po aktualni ceni, se cena denarja – obrestna mera – zniža, ko je povpraševanje po njem manjše kot količina, ki je na voljo za izposojo. Toda tukaj obstaja ključna razlika: medtem ko hitro padajoča cena krompirja kmalu odpravi težave zaradi prevelike ponudbe, se v primeru hitro padajoče cene denarja zgodi ravno obratno. Namesto da bi bili veseli, da si lahko denar izposojajo ceneje, si investitorji mislijo: "Centralna banka očitno meni, da so obeti slabi, če je dovolila, da se obrestne mere tako zelo znižajo. Zdaj raje ne bom investiral, pa če mi denar posodijo zastonj." Investicije si niso opomogle niti po tem, ko so centralni bančniki močno znižali uradno ceno denarja. Ta je potem padala tako dolgo, dokler ni zašla v negativno območje.
To je bila nenavadna situacija. Negativne cene so smiselne, če gre za slabe reči, ne za dobre. Če se želi tovarna znebiti strupenih odpadkov, zanje zaračunava negativno ceno: njeni menedžerji nekomu plačajo, da se jih znebi. Toda ko začnejo centralni bančniki z denarjem ravnati tako, kot avtomobilski proizvajalci ravnajo z žvepleno kislino ali jedrske elektrarne s svojo radioaktivno odpadno vodo, je jasno, da je nekaj gnilega v kraljestvu financializiranega kapitalizma.
Nekateri komentatorji zdaj upajo, da se zahodni denar razstruplja v plamenih inflacije in dvigih obrestnih mer. Toda inflacija ne bo razstrupila denarnega sistema Zahoda. Po več kot desetletju odvisnosti od zastrupljenega denarja nimamo na voljo nobene učinkovite metode razstrupljanja. Sedanja inflacija ni zver, s katero se je Zahod soočil v 70. in 80. letih preteklega stoletja. Ta inflacija ogroža delavce, kapital in vlade, in to na take načine, na katere jih pred 50 leti ne bi mogla. Takrat so bili delavci dovolj sindikalno organizirani, da so lahko zahtevali zvišanje plač, s katerim so preprečili krizo zaradi naraščanja življenjskih stroškov, poleg tega pa se nobena državna niti zasebna korporacija ni še naprej zanašala na zastonj denar. Optimalna obrestna mera, s katero bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti ravnovesje med povpraševanjem po denarju in njegovo ponudbo, ki ne bo sprožilo vala bankrotov zasebnih in javnih podjetij, danes ne obstaja. To je dolgoročna cena zastrupljenega denarja.
Optimalna obrestna mera, s katero bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti ravnovesje med povpraševanjem po denarju in njegovo ponudbo, ki ne bo sprožilo vala bankrotov zasebnih in javnih podjetij, danes ne obstaja
Ameriška vlada se je znašla pred nemogočo dilemo, ali naj zajezi domačo inflacijo ter ameriške korporacije in mnoge prijateljske države pahne v likvidnostno krizo, ki lahko ogrozi tudi stabilnost ameriškega gospodarstva. Še hujša je situacija v evroobmočju, kjer oblikovalci politik niso hoteli storiti, kar bi morali, ko so evropske banke po letu 2008 odpovedale: ustanoviti fiskalno unijo. Namesto tega so dovolili, da je Evropska centralna banka (ECB) "storila vse, kar je bilo treba", da bi rešila evro. In ECB je lahko to storila samo z zastrupljanjem lastnega denarja. Danes ima ECB v lasti velik del italijanskega, španskega, francoskega, celo grškega državnega dolga, za katerega več ne more trditi, da ga ohranja zavoljo doseganja ciljne inflacije, hkrati pa se mu ne more odreči, ne da bi postavila pod vprašaj obstoj evra.
Medtem ko si razbijamo glavo z nerešljivo uganko, pred katero so se znašle ZDA in Evropa, je morda pravi trenutek, da razmislimo o globljem razlogu, zakaj je mogoče denar sploh zastrupiti (kar ni enako, kot če je razvrednoten zaradi inflacije). Dober začetek bi bil, da si sposodimo idejo Alberta Einsteina, da lahko svetlobo osmislimo, če sprejmemo, da ima dve različni vedenji: valovno vedenje in vedenje delcev.
Tudi denar ima dve naravi. Z njegovo prvo naravo - da je blago, ki ga zamenjujemo za drugo blago - ni mogoče pojasniti, zakaj bi lahko denar kadarkoli dosegel negativno ceno. Je pa mogoče to pojasniti z njegovo drugo naravo: denar, kot jezik, odraža tudi to, kakšen odnos imamo drug do drugega in do svojih tehnologij. Odraža to, kako spreminjamo materijo in oblikujemo svet okoli sebe. Kvantificira našo "odtujeno sposobnost", da počnemo stvari skupaj, kot skupnost. Ko enkrat prepoznamo to drugo naravo denarja, se vse zdi veliko bolj smiselno.
Socializem za bančnike in varčevanje za večino drugih ljudi sta izničila dinamizem kapitalizma in ga pahnila v stanje pozlačene stagnacije. Zastrupljeni denar je tekel v potokih, vendar se ni stekal v pametne investicije, dobra delovna mesta ali karkoli drugega, kar bi lahko znova obudilo izgubljeni živalski duh kapitalizma. Toda zdaj, ko nad nami lebdi grožnja inflacije, nobena monetarna politika ne more več očistiti denarja, ponovno vzpostaviti ravnovesja ali usmeriti investicije tja, kjer jih človeštvo potrebuje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
