Več kot šest mesecev je od tega, ko je nemški kancler Olaf Scholz med izrednim zasedanjem nemškega parlamenta spregovoril o z ničimer izzvanem ruskem napadu na Ukrajino. "Pred nami je prelomno obdobje, kar pomeni, da svet nikoli več ne bo tak, kot je bil," je menil. "Spričo vsega se poraja vprašanje, ali lahko moč prevlada nad zakonom ... oziroma ali smo sposobni ohraniti nadzor nad vojnimi hujskači, kot je ruski predsednik Vladimir Putin. To tudi od nas zahteva moč. Ja, odločeni smo zaščititi svojo svobodo, demokracijo in blaginjo."
Govor, s katerim je Scholz napovedal "Zeitenwende" ali zgodovinsko prelomnico, je sledil v trenutku, ko se je Nemčija znašla v velikem šoku. Država je doživela popoln zlom strateških načel, ki izvirajo iz šestdesetih let preteklega stoletja, iz časa Ostpolitik (vzhodne politike) zunanjega ministra Willyja Brandta, ki je temeljila na načelu Wandel durch Handel (spreminjanje prek trgovanja). Nemci so upali, da bodo komercialno, kulturno in druge oblike sodelovanja z obstoječimi in morebitnimi sovražniki na koncu prinesli spravo. Po letu 1989 so postale mirne politične tranzicije v mnogih srednje- in vzhodnoevropskih državah pričakovano pravilo, v skladu s katerim naj bi deloval svet.
Toda Putinova vojna v Ukrajini je razblinila te predpostavke, zato je Scholz napovedal nekaj najbolj drastičnih političnih preobratov v nemški povojni zgodovini. Med drugim naj bi njegova vlada občutno več investirala v nemške oborožene sile. V ta namen naj bi ustanovili poseben sklad, vreden sto milijard evrov, zagotovili vojaško pomoč ukrajinski vojski, se zavzemali za skupni evropski režim sankcij zoper Rusijo, korenito reformirali nemško energetsko politiko ter preučili nemško trgovinsko politiko do avtokratskih režimov (zlasti do Kitajske), da bi lahko v prihodnje preprečili odvisnost od njih.
Skratka Scholz se je zavezal, da bo Nemčija odslej igrala precej bolj aktivno vlogo pri obrambi mednarodne liberalne ureditve sveta. A čeprav nobena od teh političnih sprememb ni bila preklicana niti ni zašla v slepo ulico, so nekatere zastale, druge pa so se odvijale prepočasi.
Pozitivna plat tega je, da je zapletena nemška tristrankarska koalicijska vlada držala skupaj, kar je že samo po sebi uspeh. Medtem ko se je podpora Scholzevim socialnim demokratom (SPD) zmanjšala, so Zeleni ostali močni, predvsem po zaslugi priljubljenosti svojih vodilnih predstavnikov, kot sta minister za gospodarstvo Robert Habeck in zunanja ministrica Annalena Baerbock.
Še bolj pomembno je, da je vlada zmagala v besedni vojni proti zagovornikom Putina, ogromni skupini ljudi, ki jih je mogoče najti po celem nemškem političnem spektru, vendar največ v SPD. Tisti, ki si prizadevajo za dogovor, v skladu s katerim bi Ukrajina odstopila Rusiji svoje ozemlje, nimajo več vpliva na politiko.
Kljub visoki inflaciji smo bili do zdaj priča le redkim akcijam sindikatov in protestom proti vladnim politikam. Nemci se na splošno strinjajo, da morajo investirati v obnovljive vire energije in zmanjšati svojo ekonomsko odvisnost. Pravkar potekajo priprave za primer, da bi Rusija povsem prekinila dobavo svojih energentov v Evropo.
Nemška javnofinančna politika je povsem v nasprotju z zahtevami, s katerimi se mora soočiti država
A čeprav je vladi uspelo doseči politični konsenz glede ključnih vprašanj, ji je na mnogih frontah vseeno spodletelo, predvsem zaradi podedovanih težav, nesposobnosti in v nekaterih primerih tudi političnega oportunizma.
Prvič, izkazalo se je, da je nemška vojska v veliko slabšem stanju, kot so predvidevali, kar je eden od razlogov, da je Nemčija Ukrajini dobavila veliko manj orožja kot druge članice Nata. Bundeswehr preprosto ne ustreza svojemu namenu. Večino denarja od obljubljenih sto milijard evrov bodo namenili samo za to, da bodo nadoknadili pretekle nezadostne investicije v vojsko, namesto da bi okrepili njene zmogljivosti.
Zadeve je še dodatno zapletel finančni minister Christian Lindner iz vrst svobodnih demokratov (FDP), ki vztraja, da bi morali pritisniti na Schuldenbremse (dolžniško zavoro, v ustavi določeno zgornjo mejo porabe državnega proračuna), kar pomeni, da bi morali višje izdatke za obrambo pokriti s sredstvi, namenjenimi za druge programe. V svojem proračunu za leto 2023 je vlada predvidela neverjetno znižanje novega javnega dolga (s 138,9 milijarde na 17,2 milijarde evrov), kar pomeni manjše izdatke za socialne transferje, izobraževanje, zdravstvo, infrastrukturo in druge priljubljene prioritete.
Nemška javnofinančna politika je povsem v nasprotju z zahtevami, s katerimi se mora soočiti država. Čeprav so pred Nemčijo veliki gospodarski, energetski in varnostni izzivi, je finančno ministrstvo na prvo mesto spet postavilo uravnotežen proračun, s čimer je v bistvu nadelo prisilni jopič preostalemu delu vlade.
Scholzevo administracijo bremenijo tudi podedovane težave. Po zamujenih priložnostih za izvedbo reform v času kanclerstva Angele Merkel bo kup birokratskih postopkov oviral širitev vetrnih in solarnih zmogljivosti. Nemčija tudi strašansko zaostaja na področju e-upravljanja in digitalne administracije. Čeprav je vlada nedavno napovedala novo digitalno strategijo, bo minilo še precej let, preden bo ta pokazala konkretne rezultate.
Na drugih področjih so nove politike razkrile preteklo zapostavljanje. Z občutnim znižanjem cen vozovnic za regionalni javni železniški prevoz naj bi na primer prihranili veliko energije. Rezultat je bil velik porast števila potnikov, ki pa ga železniški sistem ni mogel obvladati, saj desetletja vanj skoraj niso investirali, stvari pa so še poslabšala prizadevanja za privatizacijo. Zdaj subvencioniranih vozovnic ni več in zelo malo verjetno je, da jih bodo znova uvedli.
Velika težava je tudi nesposobnost. Pomislite na Energieumlage (razdeljevanje energije), finančno reševalno akcijo, s katero naj bi pomagali podjetjem, ki jim zaradi višjih cen plina grozi plačilna nesposobnost. Z oktobrom naj bi nemškim gospodinjstvom začeli zaračunavati dodatna 2,4 centa na kilovatno uro, da bi tako pomagali nadomestiti ruske dobave. Toda ta politika je zasnovana tako, da bodo energetska podjetja lahko nadomestila svoje izgube zaradi poslovanja s plinom, čeprav še vedno ustvarjajo velike dobičke drugod.
Stvari so še hujše, ker namerava Nemčija zapreti še svoje zadnje jedrske elektrarne in ker še vedno odločno nasprotuje frackingu, čeprav uvaža energijo, ki je bila na tujem proizvedena v jedrskih elektrarnah ali s frackingom.
Toda Scholz se je do zdaj izkazal za nepopustljivega voditelja. Kljub svoji previdnosti razume pomen Zeitenwende. Nemčiji ne bo zmanjkalo izzivov - od ruske varnostne grožnje in politične nestabilnosti v njenih zahodnih zaveznicah do nazadovanja demokracije in grozeče gospodarske krize v EU. V komentarju, julija objavljenem v časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, je Scholz predstavil odločne odzive na te težave, EU pozval, naj postane geopolitična sila, ter nakazal, da se je pripravljen za to odreči suverenosti. Med svojim nedavnim govorom v Pragi je ponovno potrdil, da je predan reformam EU. Hkrati se je zavzel za večjo uporabo večinskega glasovanja v Evropskem svetu, obsežnejše varnostno sodelovanje, reformo pakta stabilnosti in širitev na Zahodni Balkan, Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo.
Z razmeroma zdravim gospodarstvom, odločno predanostjo liberalni ureditvi in EU ter delujočo vlado utegne biti Nemčija med trenutnimi krizami najboljše upanje za Evropo, pod pogojem, da bo ameriška podpora Ukrajini še naprej tako močna
Obiščite spletno stran brez oglasov.
