Krizo na območju evra, ki je izbruhnila pred desetletjem, so dolgo prikazovali kot spopad med varčnim severom Evrope in razsipnim jugom. Pravzaprav je bila v središču huda razredna vojna v Evropi, precej oslabljeni v primerjavi z ZDA in Kitajsko. Hujše pa je, da bo odziv EU na pandemijo, vključno s trenutno obravnavanim skladom za oživitev gospodarstva EU, to razredno vojno še okrepil in zadal še en udarec evropskemu modelu socialne ekonomije.
Če smo se v zadnjem desetletju česa naučili, smo se tega, da se nima smisla osredotočati na gospodarstvo ene države. V preteklosti, ko je denar krožil med državami predvsem zaradi trgovine in je večina porabe koristila domačim proizvajalcem, je bilo mogoče ločeno oceniti prednosti in slabosti nacionalnega gospodarstva. Zdaj to ni več mogoče. Danes se slabosti, na primer Kitajske in Nemčije, prepletajo s slabostmi držav, kot so ZDA in Grčija.
Ukinitev spon strogih finančnih omejitev v zgodnjih osemdesetih letih je po odpravi kapitalskega nadzora, ki je ostal po sistemu Brettona Woodsa, povzročila velika trgovinska neravnovesja, ki so jih zasebniki omogočili z denarnimi tokovi finančnega inženiringa. Ko so imele ZDA namesto trgovinskega presežka velik primanjkljaj, je njihova hegemonija rasla. Uvoz namreč vzdržuje svetovno povpraševanje in se financira s prilivom tujcev, ki se vijejo po Wall Streetu.
Ta nenavadni postopek recikliranja upravlja de facto svetovna centralna banka, ameriška centralna banka Federal Reserve System. Ohranitev tako impresivne stvaritve - trajno neuravnoteženega globalnega sistema - pa zahteva tako v državah s primanjkljajem kot v tistih s presežkom nenehno poglabljanje razredne vojne.
Razredna vojna je na Kitajskem in v ZDA zagotovo brutalnejša kot v Evropi