Sedanja kriza nikakor ni prva take vrste, v kateri smo se znašli. Na začetku leta 2003 se je z juga Kitajske po vsej jugovzhodni Aziji razširil koronavirus, povzročitelj bolezni, poimenovane sars (hudi akutni respiratorni sindrom), ki je na srečo ostal omejen na Azijo. Pozneje se je izkazalo, da se je sars po jugu Kitajske širil že nekaj časa, vendar kitajski funkcionarji tega niso bili pripravljeni priznati in na to opozoriti druge, kaj šele sprejeti ustrezne ukrepe za njegovo zajezitev. Šele tedaj, ko je epidemija dosegla Hongkong, pomembno svetovno finančno središče, je izbruhnil preplah.
Kmalu za tem je sledila koordinirana mednarodna akcija. Močno se je zmanjšal letalski promet v regiji in na najhuje prizadetih območjih je bila razglašena karantena. Voditelji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so kritizirali Kitajsko zaradi njenega počasnega odzivanja, zato je bil odstavljen kitajski minister za zdravstvo. Na začetku julija je WHO že lahko razglasila konec krize in odpravila obstoječa priporočila glede omejevalnih ukrepov. Svet je začel spet normalno delovati. Zakaj nam je po uspešni zajezitvi epidemije leta 2003 to leta 2020 vseeno tako spektakularno spodletelo? Odgovor na to vprašanje je lahko le okviren, saj obstaja glede covida-19 in o prvih mesecih izbruha te bolezni še veliko neznank. Kljub temu vidim štiri dejavnike, s katerimi bi lahko morda pojasnili razliko med takrat in danes.
Zgodovinski odstop ZDA od njihove tradicionalne vodilne vloge je prizadel večino uveljavljenih instrumentov globalnega sodelovanja