Letošnje poletje na obeh straneh Rokavskega preliva ni pregrelo le ozračja in vode. Slovenija se je družila v antiromskem sentimentu, Združeno kraljestvo (ZK), predvsem Anglijo, pa so predramili nasilni izgredi belskih supremacistov in nacionalistov, ki so pustošili po mestih, se spopadali s policijo, požigali hotele, v katerih so nameščeni prosilci za azil, a v njih bivajo tudi v Angliji zaposlene medicinske sestre in negovalno osebje, kritično potrebne za delovanje podhranjenega zdravstvenega sistema. Mnogi so strahopetno z balaklavami čez obraz ustrahovali nebelsko prebivalstvo, oblegali, razbijali in požigali mošeje in trgovine ter z rasističnimi vzkliki in grožnjami pozivali k zapiranju meja.
Ker je v Sloveniji moč zaslediti podobno ideološko pot, velja izpostaviti vlogo politične elite. Ta se vedno bolj odkrito vzpostavlja na platformi antagonizma do "drugih" in "drugačnih". A ta ni omejena le na desnico; islamofobijo, protimigrantski sentiment, antiromizem so v ZK normalizirali tako konservativci kot tudi laburisti, ki so se v opoziciji pogosto raje potuhnili v mišjo luknjo. Postala je zapuščina strupene retorike kampanje za izstop iz EU, ki se je nadaljevala vse do letošnjih volitev, celo v obliki uradnih strankarskih sloganov (npr. Stop čolnom!).
Brez ustreznih veščin
Med hordami, ki so bruhale rasizem, islamofobijo, v Leedsu in drugih okoljih, kjer živijo Romi (begunci iz držav na ozemlju bivše Jugoslavije in vzhodne Evrope), tudi antiromizem in se spopadale s policijo, so izstopali manj izobraženi belski moški srednjih let in mlajši, tudi otroke so pripeljali s seboj. Primerjalne evropske in ameriške raziskave že dlje časa razkrivajo njihovo radikalizacijo, zlasti v mestih, v katerih dobro izobraženi ideologi skrajne desnice in politični akterji, pogosto z elitnih šol, že leta uspešno izkoriščajo družbeno ignoranco občutkov prezrtosti in izključenosti ljudi, ki se pogosto vidijo kot žrtev sistema, klientelizma in kronizma.
Brez ustreznih veščin za prepoznavanje lažnih novic so dovzetnejši za napačne informacije in dezinformacije; pogosteje nasedajo teorijam zarote in jih hitreje ter pogosteje širijo. Če so to nekoč počeli v pubih in na nogometnih tekmah, jih danes širijo z obrobja interneta in vedno manj reguliranih družbenih omrežij. Nemire v Angliji je namreč sprožila prav na X objavljena napačna informacija o identiteti najstnika, ki je bil aretiran zaradi umora treh deklic v množičnem napadu z nožem v severnem mestu Southport 29. julija. Pokazalo se je, da storilec ni ne musliman ne priseljenec, ampak britanski državljan, rojen v Angliji.
Prva jo je objavila že obsojena premožna zagovornica teorij zarot, še vročo so jo delili skrajno desničarski aktivist Tommy Robinson, mizoginist Andrew Tate in poslanec Nigel Farage, ki jo je pospremil s svojim večnim "Kaj nam skrivajo?" (zaradi česar ga obtožujejo podpihovanja). Ob akciji britanske policije, ki diha za ovratnike in trka na vrata tudi spletnim razpihovalcem neresnic, se tresejo hlače twitter vojski tudi zunaj države, Nigel Farage, ki izgublja podporo, pa nas znova prepričuje, da ga nismo prav razumeli.
Najbolj nora, toksična in nevarna stališča
Plaz se začne s snežno kepo. Rasistična ideologija se v večini držav pogosto predstavlja kot "obramba", sprva pred domnevno grožnjo "skrajnežev" in "islamizacijo", danes pred "drugimi", zlasti muslimani, "priseljenci", prosilci za azil, Romi. V ozadju mobilizacije skrajno desničarskih skupin, kamor uvrščajo tudi vaške straže, naj bi bila želja po zaščiti "naše" države, "našega" načina življenja in kulture, "naših" žensk in deklet ter svobode govora, kakor si jo predstavlja dvojica Trump-Musk. Razširili so mit, da so skrajno desničarski "legitimni protestniki" žrtve "dvotirnega policijskega sistema, ki jih obravnava strožje kot muslimane, temnopolte, Rome ali 'levičarje'". A v državi z odlično statistiko kaznivih dejanj in numerično pismenimi kritičnimi analitiki ter medijskimi iskalci dejstev so tega z lahkoto sesuli.
Jezik in ideje, nekoč omejene na nevedne in fanatične, so del uradne retorike. Če je bilo svojčas nespodobno ali politično nekorektno javno izražati najbolj nora, toksična in nevarna stališča, je danes splošno sprejemljivo širjenje dezinformacij in razpihovanje sovraštva za osebne in politične koristi. Poglejmo dva primera iz britanske politike: londonski župan Johnson muslimanke javno označi za "poštne nabiralnike" in "bančne roparje". Ne le, da se za izjavo ne opraviči, postane celo premier. Konservativci in premier Cameron londonskega župana Khana javno povezujejo z islamskimi skrajneži, česar stranka nikoli ne označi za islamofobijo. Tudi aktualna vlada nasilje na ulicah kljub pozivom vztrajno označuje za "skrajno desničarsko razbojništvo" in "proteste proti priseljencem" in ne za islamofobijo, ksenofobijo, rasizem. Kot se slovenska pretvarja, da je septembrski izraz "romska tematika" manj antiromski kot avgustovska "romska problematika". Kot da nočejo razumeti, da so izbrane parole du jour le cinično dovršena evolucija zloveščega refrena, ki vse z isto barvo polti in/ali vero premočrtno označi kot sokrivce za dejanja skrajnežev ali kriminalcev.
Izbruhi tega poletja
Za popreproščena sporočila skrajne desnice so posebno dovzetni časi finančnih kriz in zaostrovanja boja za vsakodnevno preživetje. Politika jih rada izkoristi za podžiganje starodavnih sovraštev. V političnem učbeniku je namreč ni učinkovitejše taktike za preusmeritev in odvračanje pozornosti; strah pred nasiljem, ogrožanjem "javnega reda" in "državne ali lokalne varnosti" za utemeljitev zaostrovanja kaznovalne politike in krčenja socialnih pravic za vse. Zato je zdaj najslabši čas za opustitev kritičnega razmisleka in težko pridobljenih pravic v imenu odvračanja nezadovoljstva in zagotavljanja iluzije varnosti. Brez dvoma je nasilje nevarno tako za posameznike kot skupnosti. A okrepljena policijska prisotnost, kaznovalni ukrepi in krčenje socialnih pravic (v Sloveniji so ti ciljno usmerjeni v eno etnično skupino) so le navidez nevtralni. Prispevajo k manj varnim skupnostim za vse in krčenju pravic vsem. Represija, kaznovalne in stigmatizirajoče socialne politike nikoli ne vodijo v integracijo, ampak poglabljajo marginalizacijo, segregacijo, getoizacijo, nezaupanje, sovraštvo in nasilje. Posledice bomo občutili vsi.
Ne sprenevedajmo se: izbruhi tega poletja so v obeh državah izraz globoke družbene krize. A četudi je družbeno razkrajanje še enkrat naplavilo v oba parlamenta in medije, to vedno enako hitro izgine s političnega dnevnega reda. Ne znajo in se ne učijo, ker jim je premalo mar, tudi polnokrvnim levim in socialnodemokratskim strankam, ki očitno znajo stisniti in prdniti obenem, če se s tem obeta dodaten glas. Žal za probleme, ki so jih pomagali skuhati, ni instant rešitev. Ker zahtevajo soočenje s stoječimi vodami razmerij moči.
Represija, kaznovalne in stigmatizirajoče socialne politike nikoli ne vodijo v integracijo, ampak poglabljajo marginalizacijo, segregacijo, getoizacijo, nezaupanje, sovraštvo in nasilje. Posledice bomo občutili vsi
Boleče zahtevanje pojasnil
Zato pa lahko k zdravljenju skupnosti pripomoremo ozaveščene množice, ki, kot to poletje v Angliji, stopijo v bran svojim nič krivim sosedom. Ki zavračajo in razkrivajo ceneno in nevarno politično taktiko preusmerjanja pozornosti, asimilacijo pod krinko integracije, sovraštvo in ki neutrudno, četudi za ceno slave, prekinjamo tok napačnih informacij in dezinformacij. Pomembni pri preprečevanju rasizma in antiromizma bodo, kot vedno, tudi osrednji mediji, če se le vrnejo k svoji družbeni vlogi preizpraševalcev, ki vztrajno, četudi boleče, zahtevajo pojasnila, ki v poročanjih iščejo dejstva, a ne podžigajo. Tudi v Sloveniji je vedno več pogumnih glasov, ki prispevajo k izgradnji sožitja, zaupanja in sprejemanja v raznolikih skupnostih. Velja združiti te glasove razuma v brzdanju razraščanja oblastniških možnosti, preden se zgodi Anglija.
≈
Dr. Jana Javornik je raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu v Veliki Britaniji, kjer preučuje različna znanstvena in družbena vprašanja, med drugim enakost spolov, družinsko politiko, aktivizem, delo mladih in številne druge.
